INTERVJUJI

Andrej Orel: Misija Evrovizija mi je pustila grenak priokus

'Manija Evrovizija je bila prava bomba'

V svetu, kjer se besede in melodije prepletajo v brezčasno zgodbo, srečamo Andreja Orla – glasbenika, ki skozi svojo umetnost izraža globoko ljubezen do življenja. Njegova glasba ni le odsev njegovih misli, temveč poetična odiseja, v kateri vsak ton nosi težo izkušenj in sanj. Skozi svoje študijsko popotovanje po latinskih jezikih ter ustvarjanje glasbenih zgodb Orlov svet izžareva nežno harmonijo med romantičnim navdihom in zavestnim zavedanjem sedanjega trenutka. V njem se skriva umetnik, ki verjame v moč čustev, a obenem ostaja zvest lastnemu notranjemu kompasu – vedno v iskanju lepote, miru in resnice.

Kaj vas je pritegnilo k študiju jezikov in književnosti? Je v tem skrita neka poetika, ki jo prenašate v svojo glasbo?
Italijanski in španski jezik imam že od nekdaj zelo rad. Prav italijanščina pa je tista, ki me spremlja že od samega otroštva. Prihajam iz Bilj, ki se nahajajo v neposredni bližini italijanske meje, in doma smo gledali veliko italijanske televizije. Skozi risanke, oddaje in filme se mi je italijanski jezik usidral v podzavest do te mere, da se še danes imam za na pol Italijana. (smeh) Doma smo večkrat imeli tudi italijanske obiske, tako da sem svoje znanje lahko spravil tudi v prakso. Svojo italijanščino sem kasneje nadgrajeval v osnovni in srednji šoli, po koncu gimnazije pa sem se odločil, da s študijem nadaljujem na univerzitetni ravni. Vzporedno sem se v srednji šoli začel učiti tudi španski jezik in moram priznati, da mi ta sprva ni bil ravno nekaj posebnega. Šele kasneje na faksu mi je nekako zlezel pod kožo in mi je danes velik izziv, saj si ga želim pripeljati na isto raven, kot je sedaj moja italijanščina. K študiju jezikov so me pritegnili v prvi vrsti kultura in narava naroda, zven jezika in navsezadnje želja po podrobnejšem razumevanju njegove sestave. Obožujem latinske jezike in naslednji, ki se ga želim naučiti, je portugalščina. Naj pa omenim, da bi rad govoril tudi nemško, ampak ne vem, kdaj si bom lahko končno vzel čas za kak tečaj. Mislim, da to ne bo letos. (smeh) Pozabil sem omeniti knjige. Še vedno je branje tisto, skozi katerega se največ naučimo in ki nas dela intelektualne. V času študija sem prebral veliko knjig, menim pa, da bi jih moral veliko več. Človek kar pozabi, da je knjiga tista, ki nas zares bogati.

Misija Evrovizija je bila zanimiva izkušnja, a ne brez izzivov. Zakaj ljudje pogosto raje kritiziramo kot spodbujamo? Je to kolektivna navada ali le osebni strah pred neuspehom?
Tako je, Misija Evrovizija je bila zanimiva izkušnja, ki mi je sicer pustila grenak priokus. Podal sem se v nekaj, na kar še nisem bil povsem pripravljen. Prej sem omenil čustva. No, takrat jih še nisem znal povsem obvladovati. Glasba mi je že od nekdaj pomenila izraz samega sebe. To je veljalo, ko sem bil sam. Nekateri dozorijo prej, drugi kasneje. V življenju se vedno učimo in se nikoli ne smemo primerjati z drugimi. Vsak ima svojo pot in najbolj pomembno je, da same sebe spoštujemo in zaznamo, kje je naša meja. Ko sem šel na avdicijo za oddajo, me je bilo zares strah. Zaradi živčnosti je bil nastop povprečen in brez tiste iskrice, ki jo navadno nosim v sebi. Posledično se v oddajo nisem uvrstil. Sledil je jok, kasneje razočaranje. Kljub temu pa sem šel dalje. Vadil sem, se izobraževal, trudil in postavljal v nelagodne situacije. Saj veste, kako pravijo: kar te ne ubije, te ojača. (nasmeh) Skozi leta sem se naučil, da me strah in mnenja drugih ne smejo ustaviti na poti, ki sem si jo začrtal. Delam glasbo, pojem, nastopam. Komu bi lahko s tem škodoval? Mislim, da lahko s tem samo nekomu polepšam dan, obdobje, življenje. No, mogoče komu tudi poslabšam. Ampak teh ljudi je po mojem mnenju manj kot prvih. Naj se navežem na temo kritiziranja. Na splošno gledano so ljudje, ki kritizirajo, tisti, ki pojma nimajo, o čem se gre. Kritiziranje nekoga je lažje kot hvaljenje. Zahteva manj energije in manj poznavanja določenega področja. Ljudje v osnovi radi vidimo, da gre drugim slabše kot nam samim. S tem se zaščitimo pred potencialnim osebnim neuspehom in ostajamo v coni udobja. Ko pa vidimo nekoga, ki mu gre dobro, se takoj zatečemo v avto-defenzivo in smo celo nevoščljivi, začutimo grožnjo. Sem proti ljudem, ki kritizirajo brez podlage. Sam sprejmem vsako kritiko, ki je argumentirana – ni važno, ali se z njo strinjam ali ne. Druge preprosto ovržem. Rad bi še poudaril, da uspeh zahteva trud in delo. Večina ljudi se zadovolji z malim – s tem ne mislim nič slabega – in osebnostno ne napreduje. Živeti pomeni tvegati in najbolj uspešni ljudje so tisti, ki so to tudi storili. Ostati na isti točki je udobno, varno. To pa ne prinaša novih uspehov in polnega življenja. Predlagam, da prenehamo s kolektivnim kritiziranjem vsega, kar nas obdaja, in se raje posvetimo samim sebi in odpravljanju lastnih travm. Vsak, ki je srečen, vidi stvari v drugačni luči – in namesto da bi kritiziral, nekomu ponudi pomoč.

Sodelovali ste v mnogih muzikalih. V kakšnem liku ste se najbolj našli? Je bilo to zaradi podobnosti z vašim značajem ali zato, ker je bil popolnoma drugačen?
Tako je, nastopal sem v muzikalih Uscana vas, Mamma Mia!, Veronika Deseniška, Madagaskar, Alpska saga ter Druščina. V slednjem sem igral vlogo Paula, ki mi je bila zelo pisana na kožo. Paul je sam po sebi zelo romantičen, čustven, predan in potrpežljiv. Vse to, kar sem v svojem privatnem življenju tudi sam. V muzikalih nastopa kot totalno nasprotje svoji nori ženi, ki je na dan njune poroke prepričana, da se ne smeta vzeti. Ko nekdo potrebuje pomoč in je v stiski, mu prisluhnem, ga poskušam razumeti in najti ustrezno rešitev. Enako zame to vedno storijo tudi moji prijatelji.

Biti glavni vokalist v produkcijskih šovih na križarki je zagotovo edinstvena izkušnja. Kako ste usklajevali profesionalizem z romantično idejo o nenehnem potovanju?
Imel sem to srečo, da sem bil na avdiciji v Londonu zbran za glavnega vokalista avstralske križarke Pacific Explorer družbe P&O Cruises Australia. Zelo sem vesel in hvaležen za ponujeno priložnost, saj mi je ta odprla vrata v svet zabavne industrije onkraj slovenskih meja. V skoraj letu dni sem v treh različnih šovih nastopil več kot dvestokrat, nabral sem si ogromno odrskih izkušenj ter iz prve roke izkusil, kako poteka delo v tujini. Kot glavni vokalist nisem poleg svoje pevske službe na ladji imel drugih večjih zadolžitev, tako da sem lahko užival v skoraj vseh izletih in obiskal skoraj vse rajske plaže Oceanije. Dopoldneve smo bili z ekipo več ali manj prosti – z izjemo nekaterih pristaniških dni, na katere smo izvajali obvezne ladijske varnostne treninge. S pevko sva imela srečo, da je bilo za naju teh bolj ali manj malo. Moram priznati, da sva midva najbolj uživala. Plesalci so imeli veliko več zadolžitev. Popoldnevi pa so bili rezervirani za obnovitvene vaje, ogrevanja, odrske postavitve ter masko. Zvečer sta sledili dve predstavi, prva z začetkom ob devetnajsti uri in druga z začetkom ob enaindvajseti. Konstantno je bilo treba skrbeti za pevsko higieno in kondicijo. Trenerji so nam ob vkrcanju postavili splošno pravilo: ne počnite nekaj, za kar bi vam bilo kasneje žal. In tega smo se tudi držali. Seveda smo si tu in tam privoščili kako izjemo, ampak vedno z zavedanjem, da moramo naše delo še naprej opravljati profesionalno in ostati v najboljši možni formi. Usklajevati profesionalizem z romantično idejo o nenehnem potovanju ni bilo težko, saj sem imel dovolj časa tako za turistične aktivnosti kot za vaje, počitek in regeneracijo. Moram priznati, da že kar malo pogrešam tak način življenja. Vseeno pa sem vesel, da sem sedaj na kopnem. Življenje na ladji ni enostavno in po določenem času si res želiš priti nazaj domov.

Kaj vam pomeni komad Nikoli več nazaj? Kako po vašem mnenju najti ravnovesje med učenjem iz preteklosti in osredotočanjem na sedanji trenutek?
Pesem Nikoli več nazaj govori o novem začetku, o zavestni odločitvi, da napak iz preteklosti ne bom več ponavljal. Življenje je eno samo. In ko se tega začnemo konkretno zavedati, vzamemo vajeti v svoje roke in stopimo v akcijo. Sem mnenja, da je vsak svoje sreče kovač. Časa ne moremo ustaviti, lahko pa ustavimo svoje navade in spremenimo razmišljanje. Stavek, ki bi ga v svoji skladbi rad izpostavil, je: mine leto, dve, življenje in ne zavedaš se, prehitro te ni. V osnovi vsi ljudje preveč čakamo. Čakamo, da bo boljše vreme, da bodo boljši časi, da bo kaj samo padlo z neba. Življenje pa teče mimo in z vsakim odloženim dnem se počutimo bolj nesrečni. Sam sem ugotovil, da sem najbolj nesrečen takrat, kadar zastavljenih ciljev ne izpolnim, ko najdem tisoč in en razlog, zakaj določene stvari ne bi dokončal danes, sedaj. Na koncu pa vsi vemo, kaj nas čaka. Obžalovanje preteklosti in slovo. No, priznam, da sem bil tukaj malce preveč direkten, ampak rad bi samo poudaril, kako pomembno je, da naše življenje na Zemlji izživimo brez strahu, se počutimo izpopolnjeni in srečni. Za to pa je potrebno vložiti tudi nekaj truda. Nedavno nazaj mi je kolegica rekla: brez nič ni nič. In dejansko ima prav. Menim, da ima v tem življenju vsak vsaj eno stvar, za katero se je vredno boriti. Zato gremo, akcija. Vsak si lahko nariše svojo mavrico. (nasmeh) Pomembno je, da živimo tukaj in zdaj, pretekle izkušnje pa naj nam služijo kot seznam, s katerega pobiramo koristne nasvete za prihodnost.

Pesem V modro obzorje opisuje iskreno prijateljstvo. Kako gledate na vlogo prijateljskega razmerja v življenju? Je res lahko celo pomembnejše od romantičnih odnosov?
Skladba V modro obzorje je nastala po navdihu moje dobre prijateljice Neže. Govori o dveh prijateljih, ki gresta jadrat proti modremu obzorju. Ocean je njun dom in na odprtem morju se počutita doma, sta srečna in svobodna. Tam sta pomirjena in sproščena ter si dovolita biti zaljubljena v življenje. Seveda jima vreme kdaj ni naklonjeno, ampak skupaj premagata vsako prepreko. Dihata isti zrak in živita iste sanje. Pesem je nastala kot odsev situacije, v kateri sva se znašla z Nežo. Zaradi izobraževalnih razlogov sva oba za daljše obdobje zapustila svojo rodno Slovenijo in začutil sem, da je prav Neža tista, s katero bi si v danem trenutku želel zapluti na nepozabno dogodivščino. Da bi naju zbližal, sem tako napisal pesem. Hotel sem poudariti, kako pomembno je, da se v skladbah pojavijo tudi prijatelji in ne samo naše srečne in nesrečne ljubezni. Ti so zame v življenju ključnega pomena, saj ostanejo. Pravi prijatelj bo vedno tam, ko ga potrebuješ. In ti postane sidro. Ne bom trdil, da so pomembnejši od partnerja, vem pa, da jih vsak zelo potrebuje.

Kaj vas je navdihnilo za pisanje skladbe In solitudine? Kako ločujete osamljenost od samote?
Hotel sem napisati skladbo, ki jo poje moj alter ego. Navadno pišem skladbe, ki so odsev mojega vsakdana, zato sem se odločil narediti eksperiment. Napisal sem skladbo, ki jo izraža moj drugi jaz. Gre se za fanta, ki svojo sorodno dušo nagovarja, naj že enkrat stopi v njegovo življenje. Sam ve, da je tam nekje in da bo prišla. Do nje čuti platonsko ljubezen in rad bi, da se ta že enkrat spremeni v tisto pravo, v fizično. Njegova sorodna duša je ujeta nekje v prihodnosti, fant pa jo prosi, naj mu vsaj malo namigne, kdaj in kako bo prišla. Lahko bi potegnil vzporednice s samim seboj, ampak trenutno toliko ne hrepenim po ljubezni. Ko bo pravi čas za to, bo prišla, do takrat pa se raje v prvi vrsti posvečam uresničevanju svojih sanj in ciljev. Lahko bi rekli, da fant v skladbi skozi življenje hodi sam in je osamljen. Hrepeni po ljubezni in čaka na dan združitve. Osamljenost ne pomeni isto kot samota. Samota je stanje, v katerem smo sami. Brez ljudi, ki nas obkrožajo. Lahko smo veseli, žalostni, vzhičeni, potrti in tako dalje. Je fizično stanje. Osamljenost pa na drugi strani pomeni, da se počutimo sami. Je duševno stanje in ima negativno konotacijo. V prostoru je lahko na stotine ljudi, a se bo oseba še vedno počutila osamljeno. Osamljenost je povezana z žalostjo in v večini primerov vodi v depresijo. Tega s svojo skladbo sigurno nisem želel izraziti. (smeh) V fantu še vedno vlada upanje.

Nedolgo nazaj ste na Primorskem izvedli koncert evrovizijskih uspešnic z naslovom Manija Evrovizija. In ja, Evrovizija se nenehno spreminja. Zakaj ljudje tako težko sprejemamo spremembe? Kako vi najdete mir v tem, da se svet vedno giblje naprej?
Koncert Manija Evrovizija je bil prava bomba in želim si ga čimprej ponoviti. Ljudje so bili navdušeni, sam pa presrečen. Kot ste rekli, se Evrovizija nenehno spreminja. In ne vidim razloga, zakaj se ne bi, saj se z leti tudi sami spreminjamo. Nastajajo novi trendi, preoblikujejo se glasbeni žanri in sama družba. Vedno moramo pustiti prostor za novosti in svežino. Ljudje težko sprejemamo spremembe, ker te od nas zahtevajo neko delo. Bodisi fizično bodisi mentalno. Da bi plavali v toku s časom, je potrebno pri nas samih nekaj spremeniti, iti iz cone udobja, zaplavati na novo. Mislim, da je to razlog, zakaj si želimo ustaljenega. Kot sem že omenil, se časa ne da ustaviti. Prav tako ne narave ter razvoja. V vse bolj divjem tempu, kateremu smo kot družba konstantno podvrženi, svoj mir iščem v zavedanju, da vedno obstaja druga plat medalje. Obstaja moje življenje in obstajajo stvari, ki me delajo srečnega. Čeprav družba bezlja, ni potrebno, da se vedno poistovetim z njo. Imam svojo glavo, znam razmišljati in ločim uporabno od neuporabnega. Mislim, da je čar vsega to, da ostaneš zvest samemu sebi, se poslušaš in si sam diktiraš tempo.

Evrovizija pogosto slavi raznolikost. Kako lahko kot družba presežemo predsodke, kot sta rasizem in homofobija? Ste kdaj občutili, da vas vaša umetniška ali osebna identiteta postavlja v ospredje predsodkov?
Kar mi je všeč pri Evroviziji, je to, da razbija meje vsakdanjosti. Ne bom rekel, da vedno uspešno, ampak še vedno jih in to je zelo pomembno pri slavljenju raznolikosti. Menim, da je Evrovizija zelo pripomogla k širjenju zavedanja o enakosti in enakopravnosti vseh etničnih skupin in oblik spolne usmerjenosti. Konec koncev smo vsi ljudje in še vedno ne razumem, zakaj je potrebno delati take razlike. Črn ali bel, zaljubljen v moškega ali žensko – ni pomembno. Važen je človek in važna je njegova narava, osebnost. Še posebej pa njegova dejanja. Na žalost še vedno obstajajo ljudje, ki jih je strah drugačnosti. Posledično zatirajo osebe ali skupine, ki si tega ne zaslužijo, in povzročajo vsesplošno krivico, v najslabšem primeru celo vojne ter smrtne žrtve. Preko različnih gibanj, pričevanj, peticij, protestov, kampanj, medijev ter socialnih omrežij smo kot družba že veliko naredili v smeri zmanjšanja razlik, še zdaleč pa problema nismo rešili. Menim, da bi v šolski sistem morali vključiti več tem in predmetov, vezanih na rasizem in homofobijo. Več kot se o tem govori, manjši tabu postaja. Omenil sem šolstvo, ker je spremembe potrebno začeti uvajati že pri mladih in tam, kjer je to mogoče, dovoljeno. Mnoge družine otroke doma še vedno učijo o napačnih prepričanjih in vsaj šola bi lahko bila tista, ki otrokom nudi možnost drugačnega razmišljanja. Prav tako ne bi škodilo, če bi enakost in enakopravnost poudarjali tudi v vrtcih. Starejši kot smo, manj smo dovzetni za spremembe, zato je pomembno začeti pri mladih. Moram priznati, da sam še nisem bil deležen večjih predsodkov, če in ko bo potrebno določene stvari argumentirati, bom z veseljem in jasno izrazil svoje mnenje. Vedno bom branil svoja stališča in prepričanja.

Kakšne so vaše želje za prihodnost? Bi se kdaj podali na Evrovizijo ali vas morda bolj mikajo manjši, intimni koncerti?
V prihodnosti si želim izdati čim več novih skladb ter svoj prvi album, koncertirati in ogromno nastopati. Moje sanje so seveda nastopiti tudi na evrovizijskem odru in srčno si želim, da se mi bo ta želja nekega dne uresničila. Do takrat pa delo, petje in ustvarjanje. Akcija. (nasmeh)

Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
5
+1
3
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Back to top button