Zgodovina Avstrije na Evroviziji: Udo Jurgens, Conchita Wurst in JJ
Tri evrovizijske zmage za Avstrijo
Leta 2026 bodo vse oči uprte v Avstrijo, saj bo gostila jubilejni, že 70. Izbor za Pesem Evrovizije. Glasbeno karavano je k našim severim sosedom namreč po dobrih desetih letih pripeljal kontratenorist JJ, ki je v Švici na ESC 2025 prepričal s skladbo Wasted Love.
Piše se leto 1957
Avstrija je na Pesmi Evrovizije debitirala leta 1957. Začetek ni bil pretirano obetaven … Bob Martin je s skladbo Wohin, kleines Pony pristal na zadnjem mestu. Sledil je niz slabih oziroma srednje dobrih rezultatov, ki ga je leta 1963 prekinila v Tel Avivu rojena pevka Carmela Corren s pesmijo Vielleicht geschieht ein Wunder. Nato je sledilo triletje Uda Jürgensa, ki bi ga lahko (v šali) označili za Valentino Monetta tistega časa. Prvič je nastopil leta 1964 z Warum nur warum? (6. mesto). Prihodnje leto si je z Sag ihr, ich lass sie grüßen pripel 4. mesto. Leta 1966 pa je dokazal, da gre v tretje rado gre, saj je zmagal z Merci, Chérie (v slovenščini jo je priredil Lado Leskovar), ki je postala velika uspešnica in Uda izstrelila med zvezde, kot enega največjih nemško pojočih pevcev. Udo se je na Evroviziji preizkusil še leta 1968, tokrat le kot avtor – njegovo skladbo Tausend Fenster je izvedel češki pevec Karel Gott.
Sedemdeseta leta
V obdobju 1969–1975 je Avstrija sodelovala le dvakrat. Leta 1971 je Marianne Mendt v dunajskem narečju prepevala Musik, leto pozneje pa se je država spet prebila med prvo peterico po zaslugi rokovske zasedbe Milestones in njihove Falter im Wind. Vsekakor moramo omeniti popevko Boom Boom Boomerang in skupino Schmetterlinge, ki je domovino predstavljala v Londonu (1977). Ne samo zaradi domiselnih kostumov (fantje so na zadnji strani glave nosili maske in imeli obleko tudi na hrbtni strani), ampak zaradi preroškosti, saj so s prepevanjem o bumerangih, kengurujih in didžeridujih napovedali, da bo Avstralija na Pesmi Evrovizije zares nastopila ravno v Avstriji. Šale v smislu »No kangaroos in Austria« (V Avstriji ni kengurujev) pa gotovo poznate …
Osemdeseta leta
Iz osemdesetih let najbolj izstopata dve imeni – Gary Lux in Thomas Forstner. Prvi je evrovizijski oder prvič prevetril leta 1983 kot član skupine Westend (Hurricane), nato pa kot solo izvajalec nastopil leta 1985 (Kinder dieser Welt) in še leta 1987 (Nur noch Gefühl). Drugi pa je poskrbel za še enega izmed boljših rezultatov – v Lozani (1989) je bil z Nur ein Lied peti. No, njegov povratek dve leti pozneje ni bil tako odmeven kot prvi nastop. Nato pride Zagreb 1990, ko je Avstrija na ESC poslala pesem o padcu berlinskega zidu (Simone, Keine Mauern mehr).
Devetdeseta leta
Tony Wegas se je zgledoval po Udu Jürgensu in očetnjavo zastopal dve leti zapored. Leta 1992 s skladbo Zusammen geh’n (10. mesto) in leta 1993 z Mario Magdaleno (14. mesto). O avstrijski pesmi se je znova več govorilo leta 2003. Komik Alf Poier je presenetil s šaljivo družbenokritično pripovedjo Weil der Mensch zählt (Človek je merilo vsega) in nadaljeval z živalsko temo – na odru so mu družbo namreč delale kartonaste silhuete z živalskimi maskami. Slovencem je bil zelo všeč tudi alpski melos Y así skupine Global Kryner (2005), Get a Life – Get Alive (Eric Papilaya) iz leta 2007 pa je bila uradna pesem dunajskega Life Balla, dobrodelne prireditve v podporo zbolelim za hivom in aidsom. Kljub sporočilu ni bila dobro sprejeta, avstrijska radiotelevizija ORF pa se je odločila od tekmovanja odstopiti zaradi nepravičnosti telefonskega glasovanja.
Vrnitev leta 2011
V to, da so znova postali del evrovizijske družine, jih je prepričala šele nemška zmaga leta 2010. Nadine Beiler se je z balado The Secret Is Love leta 2011 uspelo uvrstiti v finale. Slavje z interno izbrano Conchito Wurst leta 2014 je vsekakor pomenilo začetek novega poglavja avstrijske evrovizijske zgodovine, ki je bilo leta 2018 okronano še s tretjim mestom (Cesár Sampson – Nobody but You). Leta 2025 pa z zmago kontratenorista JJ-ja.
