Mamma Mia! ali (slovenski) dokaz, da skladbe skupine ABBA še živijo
Muzikal Mamma Mia!, ki je letos zaživel tudi v slovenski izvedbi, zgovorno priča o neuničljivosti uspešnic zasedbe ABBA. Čeprav so od največjih uspehov skupine minila že desetletja, njihova evrovizijska zmagovalka Waterloo pa je lani praznovala štiridesetletnico, se njihova glasba ne stara.
To zgovorno potrjujeta tudi muzikal in filmska uspešnica Mamma Mia!, v katerih skozi romantično zgodbo mlade Sophie skladbe švedske četverice zazvenijo v nekoliko drugačni preobleki. Samo muzikal, ki so ga na West Endu premierno uprizorili leta 1999, si je do danes ogledalo dobrih štiriinpetdeset milijonov ljudi v več kot štiridesetih državah. Med njimi je tudi Slovenija, kjer je predstava, polna optimizma in energije, kot jo opisujejo, zaživela pod režiserskim vodstvom Juga Radivojevića in več kot štirideset članke ekipe na odru.
Namesto Amande Seyfried, ki v filmu igra Sophie, v Sloveniji v tej vlogi tako spremljamo Leo Bartha, njen zaročenec Sky je Matjaž Kumelj, mamo Donno upodablja Simona Vodopivec Franko, ki se ji na odru pridružita tudi dve priznani pevki, Alenka Godec (Donnina prijateljica Rosie) in Damjana Golavšek (Tanya). Že zasedba nakazuje na to, da je – poleg igranja – v predstavi velik poudarek tudi na glasbenih vložkih. Za slednje je, ob izvirnih skladbah Bennyja Anderssona, Björna Ulvaeusa in Stinga Andersona, s prevodi in priredbami angleških besedil v slovenski jezik poskrbel pevec in kantavtor Tomaž Domicelj.
Mamma Mia navdušuje prav vse
In tudi zato se zdi, da zgodba, katere dogajanje je postavljeno na idilični, s soncem obsijani grški otok in ki jo krasijo pesmi skupine iz nekaj tisoč kilometrov oddaljene ter precej hladnejše švedske prestolnice, pripada vsem.
Muzikal je navdušil milijone ljudi po vsem svetu, vse od premiere, ki se je sredi junija zgodila v ljubljanskih Križankah, pa uspehe žanje tudi po Sloveniji. Predstave so v prestolnici razprodane in nič drugače ni bilo niti na Obali, kjer so zimzelene skladbe ABBA zazvenele v do zadnjega kotička polnem portoroškem Avditoriju.
ABBA je očitno še vedno magnet, ki privablja obiskovalce – tiste starejše, ki ob njenih uspešnicah obujajo stare dobre čase, in radovedno mlajše občinstvo, s katerim te skladbe, odete v nove preobleke, živijo naprej. In tako ne preseneča, da je ko omenimo Švedsko, poleg Pike Nogavičke in nekaterih avtomobilskih ter trgovinskih znamk, prva asociacija še vedno – ABBA.
Legendarne pesmi, kot so Dancing Queen, I Have a Dream, Money, Money, Money, Chiquitita, Our Last Summer, Super Trouper, Does Your Mother Know, Voulez-Vous, SOS, The Winner Takes It All in seveda naslovna Mamma Mia! in ki smo jih vajeni poslušati v angleščini, v muzikalu zaživijo v novem jeziku. Ob vsebinsko dodelanih, spevnih ter izvirnih, a hkrati prvotnim različicam še dovolj podobnim besedilom, ki jih gledalcem prepeva izkušena igralska (in pevska) zasedba, dobi glasbena zapuščina skupine svež, drugačen in predvsem domač pridih.
Za vse, ki so pesmi Švedov dolga desetletja poslušali v svetovnih, a vseeno tujih jezikih, je lahko “preskok” v materni jezik nekoliko neobičajen. Pravzaprav je to v kulturi, kjer se pogosteje dogaja ravno obratno, torej nekakšna “amerikanizacija” glasbe in “posvajanje” besed, ki izvirajo iz angleškega govornega okolja, nekakšen fenomen.
Tega, da bi namesto Dancing Queena lahko prepevali o plesni kraljici, v skladbi I Have a Dream o tem, da so angeli z mano, ter da bi “I Do” postal slovenski “Naj bo”, si nedavno pač še nismo mogli zamisliti. Tudi zato verjetno ni redko, da si gledalec, preden se povsem ”privadi” novih priredb in jih začne doživljati “po slovensko”, skladbe v mislih še prepeva v angleščini. Jeziku, v katerem so jih spoznali, jih poslušali in, vsaj nekateri, ob njih tudi odraščali. Zaradi tega se “slovenska” ABBA, kako ironično, sprva zdi še “tuja”, a jo skozi sproščeno, romantično zgodbo, ki diha z zapuščino te skupine, pozorni gledalec in poslušalec (spet) sprejme za svojo.
