Kristina Čok: Sem velika pristašinja kvalitete in sporočilnosti v glasbi
Po principu »od ene glasbene priložnosti do druge«
Neskončna modrina, obalni vetrovi in šumenje valov so zibelka, iz katere prihaja mlada pevka. Njena glasba je odsev čutnosti, iskrenosti in življenjske modrosti, ki jo prinaša odraščanje na Primorskem. V intervjuju razkriva svojo ljubezen do glasbe, izzive ustvarjanja in sanje o prihodnosti. Njene besede prežema čustvena globina, pri čemer izstopa njena predanost kakovosti in pripovedovanju zgodb skozi glasbo. To je Kristina Čok – glas nove generacije, ki združuje dušo in perfekcijo s pridihom morja v vsakem tonu.
Prihajate z Obale, ki je znana po svoji sproščeni energiji. Kako ta obalna vibracija vpliva na vaše petje in glasbeni stil?
Po naravi sem perfekcionistka, zato opažam, da me zadnje čase umirjen obalni stil življenja uči, da mi ni potrebno vsega jemati tako resno in da se lahko včasih prepustim toku – tako v življenju kot tudi v glasbi. Zdi se mi, da smo Primorci zelo čutni in iskreni ljudje, kar se posledično opazi tudi v naši glasbi. Si pa v prihodnje želim, da bi publika prav to čutnost in iskrenost zaznala v moji avtorski glasbi, zato sem še toliko bolj ponosna, da prihajam iz tega koščka Slovenije.
Vaša mentorica je Lea Sirk, ena najbolj prepoznavnih slovenskih glasbenic. Kakšen nasvet vam je dala, ki vam je najbolj ostal v spominu?
Leo poznam že vrsto let – trinajst, če sem natančna. Skozi leta mi je podala že kar nekaj koristnih nasvetov, ki mi še dandanes pomagajo v različnih glasbenih in življenjskih situacijah. Nasvet, ki mi je najbolj ostal v spominu, je ta, da naj ob vsaki priložnosti pojem, kot da imam še zadnjič priložnost stati na odru.
Nastopili ste že na otroških festivalih in v šovu Razred talentov. Kako so vas te izkušnje oblikovale kot pevko?
Otroški festivali in šov Razred talentov so bili zame res lepa izkušnja. Otroški festivali so me veliko naučili o delovanju na odru, medtem ko sem se v šovu prvič zares srečala s kamerami. Izkusila sem snemanje oddaj in obenem na lastni koži občutila, koliko truda, časa, energije in vaj je potrebno, da dvominutni televizijski nastop izpade čim bolj popolno. Najlepši del šova so bili zame nastopi z bandom v živo, s člani katerega še dandanes sodelujem. Še zdaj se spomnim, kako je desetletna Kristina uživala v celem projektu šova, še najbolj pa, ko so se na odru prižgali reflektorji in je lahko počela to, v čemer je najbolj uživala – pela.
Pred kratkim ste sodelovali kot spremljevalna vokalistka na koncertu Slavka Ivančića. Kako je bilo delati z njim? Ste se naučili česa novega od tako izkušenega glasbenika?
Celotno sodelovanje s Slavkom je bilo zame zelo zanimivo in si ga štejem v čast. S celotno ekipo smo izvedli dva prelepa nastopa – v Cankarjevem domu in v Avditoriju Portorož. Biti del tako vrhunske glasbene ekipe, ki odlično sodeluje na odru ter za njim, ni samoumevno. Opazovanje Slavka me je naučilo pomembnosti iskrenosti na odru, prav tako sem ves čas občudovala njegov smisel za humor in nefiltriranost izjav med nastopom.
Evrovizija je vedno velik spektakel. Če bi imeli možnost nastopiti na EMI, kako bi izgledal vaš sanjski nastop? In kateri evrovizijski komad vam je posebej blizu zaradi svojega sporočila?
Moj sanjski nastop na EMI bi sigurno temeljil predvsem na kakovosti pesmi, saj sem velika pristašinja kvalitete in sporočilnosti v glasbi. Vem, da je zadnje čase velik poudarek na vizualnem delu glasbenih nastopov, zato bi le-tega izoblikovala v skladu z vsebino pesmi. Veliko evrovizijskih pesmi mi je všeč, če bi morala izbrati eno zaradi sporočilnosti, bi se odločila za Proud (Tamara Todevska, op. a.) ali Fall from the Sky (Arilena Ara, op. a.).
Vaša glasbena pot je še na začetku, a že imate bogate izkušnje. Kaj vam največ pomeni – nastopi, sodelovanja z drugimi glasbeniki ali ustvarjanje lastne glasbe?
Ne bi mogla izbrati – kar vse našteto. Vsak nastop je edinstven, saj mladi glasbeniki nimamo ravno veliko priložnosti za sodelovanje na profesionalnih prireditvah. Sodelovanje z drugimi glasbeniki tudi, saj se od njih lahko veliko naučim in spletem nova poznanstva. Ustvarjanje lastne glasbe pa je vsekakor pomembno, saj lahko skozi ta proces najbolj kreativno izrazim samo sebe.
Kot mlada pevka morate imeti kar nekaj poguma, da stopate na velike odre. Ali imate kakšne rituale ali trike, kako premagate tremo pred nastopi?
Menim, da mora imeti kdorkoli, ki stopi na oder, veliko poguma – ne glede na starost. Ker je za mano res že nekaj nastopov, načeloma nimam veliko treme, zato nimam nobenega posebnega rituala ali trika.
Kaj vam največ pomeni pri glasbi – besedila, melodija ali možnost, da skozi glasbo poveste svojo zgodbo?
Ob poslušanju glasbe so mi vse tri komponente enako pomembne. Po navadi najprej opazim melodijo, takoj zatem pa besedilo in hkrati sporočilo komada. Ob ustvarjanju avtorske glasbe tudi sama poskušam odkljukati vse tri elemente.
Slovenska glasba se spreminja in razvija. Kako vidite svojo vlogo na tej sceni? Imate kakšen cilj, ki bi ga radi dosegli v naslednjih letih?
Svojo vlogo na glasbeni sceni vidim predvsem v širjenju ljubezni do glasbe in življenjskih izkušenj z ostalimi. Specifičnega cilja še nimam zastavljenega, trenutno delujem bolj po principu »od ene glasbene priložnosti do druge«. Definitivno bi še naprej rada spoznavala glasbeno sceno, saj se zavedam, da se lahko naučim še marsičesa novega. Želim si, da bi lahko še naprej pela spremljevalne vokale čim več izvajalcem, saj ob tem neizmerno uživam. Polega tega bi tudi rada nadaljevala z ustvarjanjem avtorske glasbe, ki bi jo širši publiki predstavila na slovenskih glasbenih festivalih.
Za konec pa še malo zabavno – če bi lahko nastopali kjerkoli na svetu, na katerem odru bi peli in s kom?
Zagotovo bi si kdaj želela nastopati v kakšnem amfiteatru, na primer v Pulju. Najraje bi nastopala z glasbeno skupino Bee Gees ali s Kacey Musgraves.