Če je kaj, kar najbolj ljubimo pri Evrosongu, je to prav neverjetna nepredvidljivost tega tekmovanja. In take drame kot letos že zelo dolgo nismo doživeli (se še kdo spomni, kako je Miša Molk kot zadnja sporočevalka glasov promovirala Celine Dion?) …
Jamala je Ukrajini pripela novo evrovizijsko zmago.Novi sistem glasovanja je uspešno vzdrževal napetost do samega konca ob 20 do enih v nedeljo. Če bi še pred enim mesecem kdo napovedal ukrajinsko zmago, bi bil podoben tistemu, ki je pred enim letom napovedal zmago Leicestera v angleški nogometni ligi.
Igranje s številkami …
Letos se bodo debate ponovile v še hujši obliki: Ukrajina namreč ni bila
na prvem mestu ne pri žirijah ne pri gledalcih, obakrat je bila na
drugem mestu, a seštevek je zadostoval za skupno zmago. A sistem je bil
določen in znan vsem vnaprej, zato nad njihovo zmago ne leži niti senca
dvoma. Seveda so se takoj začela tudi preračunavanja, kaj bi bilo, če bi
bilo itd.Če bi letos veljal lanski sistem preračunavanja točk, bi
zmagala Avstralija; če bi veljal sistem od 1998-2008, bi zmagala Rusija.
(S številkami se je seveda mogoče igrati po mili volji – če bi v drugem
polfinalu veljali samo glasovi žirij, bi se v finale uvrstila celo
Slovenija!).
Ukrajinska pesem je vrhunsko zapeta, emocionalno globoka, na osebni zgodbi zgrajena, iskrena, izvrstno odrsko in televizijsko predstavljena skladba in je po vseh teh kriterijih zaslužena zmagovalka 61. tekmovanja za Pesem Evrovizije. Samo nekaj ni – ni radijska pesem, zato ne pričakujte, da se je boste naposlušali na radijskih postajah.
Včasih smo ob kakšnem presenetljivem koncu skomignili z rameni in se morda vprašali, le kaj so žirije videle in slišale pri tej ali oni skladbi. Vendar je v zadnjih letih EBU tudi glasovanje naredila povsem transparentno in je že nekaj minut po koncu tekmovanja na njihovi spletni strani mogoče videti vse podrobnosti tako rezultatov televotinga, kot tudi glasovanje posameznih članov žirij. Prva leta, odkar so uvedli dvotirno glasovanje, so imeli srečo: skupni zmagovalec je osvojil prvo mesto tako pri žirijah kot pri gledalcih. Prvi šok se je zgodil lani: pri žirijah je premočno zmagal Måns Zelmerlöw, gledalci pa so najvišje postavili italijansko skupino Il volo. Skupna zmaga je šla na Švedsko in že lani so se vnele vroče debate o tem, kako lahko 200 ljudi preobrne voljo večmilijonskega avditorija.
Sergey Lazarev je pripravil dih jemajočo točko.Čeprav se EBU vseskozi zaklinja, da na evrosongu ni prostora za politiko in čeprav Zahodnjaki vseskozi s prstom kažejo proti Vzhodni Evropi, češ da so tam evrosong popolnoma spolitizirali, pa se letos vseeno ni mogoče izogniti občutku, da so prav Zahodnjaki zrežirali eno najbolj perfidnih protiruskih kampanj, vredno hladne vojne. Začelo se je predvidljivo z obtožbami Rusije zaradi njene politike do LGBT-skupnosti, a je Sergej Lazarev s svojimi preprostimi in inteligentnimi odgovori o tem osvojil celo srca številnih oboževalcev. Sledila so opozorila o domnevnih varnostnih grožnjah v Rusiji (kje že so v zadnjih mesecih pokale bombe?), čisto na koncu pa so angleški tabloidi izbrskali precej razgaljene Sergejeve fotografije iz dobrodelne kampanje proti nasilju nad ženskami in ga razglasili za nekdanjo porno zvezdo. Na koncu so na to kampanjo nasedli samo člani žirij v zahodnih državah. Težko si je namreč predstavljati, da izjemno vizualno predstavljeno, brezhibno zapeto skladbo, ki v ničemer ne zaostaja za lansko zmagovalno Heroes, ljudje, ki se imajo za strokovnjake na področju zabavne glasbe, postavijo na 23. ali 24. mesto med 26 skladbami. Klasičen primer je Nemčija (pa tudi Slovenija ne zaostaja dosti): tam so žirantje postavili Rusijo na 18. mesto, televizijski gledalci pa na 1. mesto (pa najbrž ne zato, ker bi Rusija imela v Nemčiji tako veliko diasporo).
Filip Kirkorov ni zadovoljen z rezultatom.Poziv k reformi glasovalnega sistema
Sergej Lazarev je poraz sprejel dostojanstveno. Na twitterju
se je zahvalil vsem gledalcem, ki so glasovali zanj, čestital pa je tudi
zmagovalki Jamali. Manj diplomatski so bili avtor skladbe Filip Kirkorov in številni
ruski novinarji, ki odkrito pozivajo k reformi glasovalnega sistema.
Čas bo
pokazal, ali je Sergej Lazarev novi Cliff Richard, ki je bil leta 1968 v precej sumljivih okoliščinah prav
tako prikrajšan za zmago.
