Ylenia Zobec: Zamejski Slovenci smo zelo narodno zavedni

Ylenia Zobec je glasbenica, ki jo zaznamujeta prostor med jeziki in globoka notranja iskrenost. Rojena v Trstu, na stičišču slovenske in italijanske kulture, že od otroštva ustvarja in živi med dvema svetovoma, ki ju prepleta v pesmi, besedi in odrskem izrazu. Njena pot je prežeta z zgodnjimi pevskimi izkušnjami, sodelovanji z izjemnimi glasbenimi imeni ter pomembnimi festivalskimi dosežki, a hkrati z zorenjem, tihimi vprašanji in zvestobo sebi. V pogovoru razkriva, kako sama doživlja jezik, glasbo, prisotnost in življenje – brez velikih besed, a z občutkom, ki ostane.

Ylenia Zobec

Zamejska Slovenka

Rodili ste se v Trstu, prostoru med jeziki, med kulturami, skoraj med svetovi. Italijanščina in slovenščina vas spremljata od začetka. Kako vi danes čutite ta dva jezika v sebi? Sta kot dve poti ali kot ena reka z dvema izvoroma?
Nedvomno sta obe kulturi, tako italijanska kot slovenska, del mene. Zamejski Slovenci smo zelo narodno zavedni, upala bi si celo trditi, da pogosto bolj kot tisti, ki so rojeni in živijo znotraj slovenskih meja. Kot italijanska državljanka sem odraščala tudi ob italijanskem jeziku in kulturi, čeprav smo doma večinoma govorili slovensko. V otroštvu sem spremljala predvsem italijanske medije, saj smo od slovenskih lahko lovili le signal Radia Koper. Tako sem odraščala ob italijanskih popevkah, ob gledanju otroškega pevskega tekmovanja Zecchino d’Oro ter kasneje festivala Sanremo.

Zgodnja glasbena pot

Vsak umetnik ima trenutek, ko se glasba oglasi nekoliko glasneje. Pri vas se je festivalska pot začela s pesmijo Poletje in sodelovanjem s pokojnim Enzem Hrovatinom na Melodijah morja in sonca. Ko se ozrete nazaj, je bil to prvi korak ali že nadaljevanje nečesa, kar ste v sebi nosili že prej?
Moja glasbena pot se je začela že zelo zgodaj. Pri dveh letih sem začela peti v otroškem zboru, pri petih pa sem kot solistka že tekmovala na lokalnih izborih za festival Zlati cekin. Leta 1993, ko sem bila stara sedem let, sem na tržaškem tekmovanju zmagala in nastopila v Bologni na državnem tekmovanju Zecchino d’Oro. Po tem nastopu je z menoj stopila v stik tržaška kantavtorica Maria Grazia De Toni Campanella, ki mi je napisala več otroških pesmi v tržaškem narečju. Z njimi sem nastopala na festivalih tržaške popevke za otroke, skupaj pa sva nastopali tudi na različnih dogodkih po Trstu. Ob tem sem sodelovala še s tržaškim kantavtorjem Umbertom Lupijem, s katerim sem tudi nastopala. Na tej poti sem kasneje spoznala Faraone, Enza Hrovatina in Nelfija Depangherja, ki so me na nek način pospremili tudi na slovensko glasbeno sceno leta 1996.

Skozi leta so sledile nagrade, priznanja, predvsem dve zaporedni zmagi na Slovenski popevki po mnenju stroke. Kako ste te trenutke doživljali znotraj sebe?
Lahko rečem, da je bila to zame po eni strani potrditev, da sem na pravi poti, hkrati pa sem začela čutiti tudi veliko odgovornost, da tega strokovnega priznanja ne izneverim.

Nastopila tudi na Emi

Na Emi ste nastopili večkrat, v različnih življenjskih obdobjih. Se vam zdi, da vsak tak nastop odraža tudi notranje stanje umetnika v tistem trenutku?
Vsak nastop, ne le festivalski, je odraz notranjega stanja umetnika. Sama lahko rečem, da sem najbolje izvedla tiste pesmi, ki so me v določenem obdobju iskreno predstavljale in sem jih globoko v sebi začutila. Vedno sem ostajala zvesta sama sebi in izbirala pesmi, ki so nagovarjale mene; morda niso bile vedno najbolj primerne za posamezen festival, a so bile moje. V tistem času so bili festivali odlična odskočna deska za predstavitev nove produkcije, danes pa to vlogo prevzemajo drugačni mediji in kanali.

Veliki odri, kot sta Evrovizija in Sanremo, nosijo posebno energijo. Ko jih spremljate, kaj vas tam najbolj nagovarja?
Navdušujejo me posamezniki, ki so iskreni in pristni; ni nujno, da so to tisti, ki zmagujejo. To so tisti, ki mi predajo sporočilo in jih lahko začutim.

Najljubša pesem

Pesem Confidenza, ki ste jo posneli s pokojnim Oliverjem Dragojevićem, nosi poseben pečat odnosa in zaupanja. Kako takšna sodelovanja ostanejo v umetniku?
Ta pesem je ena mojih najljubših in mi je v tem trenutku zelo blizu. Samo sodelovanje s tako legendo, kot je bil Oliver Dragojević, ter končni izdelek predstavljata zame nepozabno izkušnjo, ki bo za vedno odmevala v meni.

Pesem Še si tu, duet s Sašo Zamernik, govori o bližini, o tistem, kar ostaja. Kaj za vas osebno pomeni biti tu? Je to stanje, izbira ali dar?
Menim, da je danes zelo težko biti resnično prisoten. Bolj kot se množijo neosebne povezave z razcvetom družbenih omrežij ter v kaotičnem ritmu vsakdanjih obveznosti, težje je biti zares tukaj in zdaj, z vsemi čuti. Sama se trudim zares doživeti čas, ki ga preživljam s svojimi najbližjimi in s svojima otrokoma, saj je to tisti pravi, kakovostni čas, ki za vedno ostane zapisan v srcu.

Ko danes poslušamo vašo starejšo popevko Vsega je preveč, se zdi presenetljivo aktualna. Preveč besed, preveč dražljajev, preveč vsega. Ste takšno preobremenjenost čutili že takrat ali pa se je pomen pesmi z leti poglobil?
Takrat me je pesem Vsega je preveč resnično predstavljala; vse, kar sem pela, sem globoko čutila. Ko sem jo prvič slišala in prebrala besedilo, me je ganila do solz, saj sem jo doživela kot svojo. Danes poskušam v vsem iskati lepoto in na svet gledati z več optimizma, čeprav je marsikaj na svetu v slabšem stanju danes kot takrat. Z leti, predvsem pa v vlogi mame, sem se naučila gledati bolj odprto na dogodke in življenjske lekcije, tako v dobrih kot tudi v težkih trenutkih.

Življenjske ovire

Pesem Živim zveni kot osebna izjava. Če jo poslušate danes, skozi izkušnje, odnose, tišine in prelomnice, o kakšnem življenju govori? O preživetju, o zavesti ali o hvaležnosti?
Pesem govori o vsem, kar življenje prinese, o lepih in težkih trenutkih. Osebno verjamem, da smo lahko hvaležni za prav vse, kar doživimo. Ovire, ki nam jih življenje postavlja na pot, nas bogatijo. Čeprav je v določenem trenutku lahko zelo težko, nas preizkušnje naredijo močnejše in zrelejše.

In ko pogledate naprej – ne le k novi pesmi, festivalom ali albumu – ampak k naslednjemu občutku, ki prihaja proti vam. Kje ste danes? In čemu najbolj zaupate pri ustvarjanju?
Danes sem hvaležna za vse, kar je za menoj, in v harmoniji svojih čustev z zaupanjem pričakujem naslednje korake v življenju, iz katerih vem, da se bom še veliko naučila. V glasbenem smislu pa vedno znova iščem prisotnost in iskrenost. Ni vedno lahko biti iskren do samega sebe; včasih nekaj prerasteš, pa se tega ne zaveš takoj. Želim si ustvarjati pristno in čutno, da lahko to, kar čutim, začuti vsak, ki posluša moje izvedbe.