Astrid Ana Kljun: Spremljamo počasen zaton civilizacije

V času, ko je integriteta skoraj luksuz in hrup preglasi vse, kar je resnično, glasbenica Astrid Ana Kljun govori brez filtra: civilizacije ne propadejo z eksplozijo, ampak z utrujenim izdihom. Njena glasba ne išče všečnosti, raje odpira razpoke, skozi katere pridejo na plan stvari, ki jih običajno raje preslišimo. Šolana operna pevka, danes harfistka in avtorica zunaj varnih okvirjev, eterični instrument uporablja tudi za temo, distorzijo in ranljivost. Govori o goloti pred mikrofonom, o umetnosti, ki lahko boli, in o svetu, v katerem je po njenem občutku vse več praznine. Ne rešuje sveta. Verjame pa v kratek stik med glasom, telesom in poslušalcem, ko maska zdrsne in ostane samo resnica.

Od opernih odrov do harfe brez filtrov

Svoboda znotraj in zunaj klasičnih okvirjev

Šolali ste se za operno pevko, danes pa vas poznamo kot harfistko in avtorsko glasbenico zunaj klasičnih okvirjev. Kdaj ste začutili, da vas stroga forma ne bo več zadržala in da morate glasbo začeti oblikovati po svoje?
V operi se nisem počutila, da me karkoli zadržuje – razen pomanjkanja tehnike, kar pa je normalno. Klasična glasba ne pomeni nujno stroge forme, ker je lahko izredno veliko svobode tudi znotraj okvirjev predpisanih not, ritma in dinamike. Šolala sem se tudi za klasično harfistko in priznam, da se nisem počutila dobro. Odvisno je torej, kaj nam predstavlja svoboda in kje se kot človek ter umetnik najdemo, pa gre lahko še za tako stroge okvirje in rigorozen proces vaje. Petje in ples sta bila vedno del mojega spontanega, neustavljivega ustvarjanja, kjer sem razvijala sposobnosti improvizacije do te mere, da sem sposobna na licu mesta iz nič narediti komade, ki imajo celotno besedilo in nek logičen potek, pa gre v resnici samo za improvizacijo. Od nekdaj sem čutila ta »pull« k improvizaciji, zato bi rada trdila, da sem si vedno dovolila biti izven okvirjev. Ljubezni do le-teh sem se morala priučiti, a pri tridesetih lahko z veseljem rečem, da imam rada pravila, vajo tehnike, spoštovanje skladateljevih direktiv v skladbah, ki jih izvajam. Še vedno se pretežno ukvarjam z opero, muzikalom in s kabaretom, zato so okvirji še vedno vseprisotni.

Harfa kot orodje za distorzijo in ranljivost

Harfa je instrument, ki ga pogosto povezujemo z eteričnostjo, lepoto, skoraj nedolžnostjo. Vi pa jo uporabljate za izražanje tudi temnih, bolečih, neprijetnih zgodb. Kaj vam harfa omogoča povedati, česar z glasom ali besedami ne bi mogli?
Harfa je predvsem orodje, ki služi harmonski podpori mojemu vokalu, ritmiziranju, nekim poudarkom v skladbi, ki bi jih bilo nesmiselno delati z vokalom. Hkrati je harfa nek naslon za moj glas – pevci moramo svoj glas podpirati s telesom in harfa je še ena izmed teh, sicer zunanjih, podpornih dejavnikov. Ne vem, kako pojasniti, ampak svoj glas lahko naslonimo na eksterne predmete oziroma imaginativne stvari in jaz svoj glas rada naslonim tudi na ritem, ki ga izvajata leva in desna roka na harfi. Taki nasloni so zame še »projekcija glasu skozi glavo mikrofona«, »glas seva v publiko«. Vse te abstraktne predstave vplivajo na to, da možgani znajo prevesti našo idejo o zvoku v dejanski glas. Kar se tiče same vsebine moje glasbe, pa je harfa inštrument, ki ga res dobro poznam in dobro igram. Ker imam elektro-akustično in električno harfo, uporabljam cel nabor pedalnih efektov, ki zvok harfe predrugačijo, uporabljam distorzije, drone in se z zvokom predvsem rada igram.

Glasbena pot: Od EMI Freš do evropskih turnej

Širša publika vas je prvič resneje spoznala na EMI Freš 2020 s projektom Astrid in Avantgarden ter pesmijo Sing to Me. Kako danes gledate na tisto verzijo sebe? Je bila to odskočna deska ali že jasno artikulirana umetniška izjava?
Moj nastop na EMI Freš je bil še zadnji obupan poskus ohranjanja lastnega izraza, preden sem rodila in se je moje življenje za vedno spremenilo. Nisem imela pojma, kako naj bi izgledala na odru, nisem imela denarja za stilista, make up artista in frizerja. Oblekla sem edino stvar, ki sem jo našla v Ljubljani in mi je bila v devetem mesecu nosečnosti prav. Nisem znala nastopati na televiziji in v resnici nisem imela pojma, kdo sem in kaj hočem. Še zdaj se to pojavlja, seveda, ker verzije naše osebnosti vztrajno umirajo, rojevajo pa se nove in z njimi tudi nove, sveže ideje. Če bi se lahko še enkrat odločila, ne bi šla na EMO Freš, ker se v resnici nisem počutila, da spadam tja. Takrat so uvedli EMO Freš na novo, in če nisi imel treh skladb zunaj, se nisi mogel prijaviti na to prireditev. Meni se je to z magisterijem glasbene umetnosti zdelo pod nivojem, ampak sem vztrajala – samo da se nekam premaknem in da ne bi imela občutka, da je mojega življenja, ki sem ga poznala, kar konec.

Stanovanje: Brutalna iskrenost kot ogledalo resnice

Pesem Stanovanje je brutalno iskrena, skoraj neprijetna za poslušanje, a ravno zato močna. Kako daleč ste kot umetnica pripravljeni iti v razgaljanju osebnih ali kolektivnih ran? Obstaja meja, ki je ne prestopite?
Če vam je Stanovanje neprijetno za poslušanje, potem zagotovo potrebujete nov zvočni sistem. Ali pa sem samo jaz tako navezana na to skladbo. Gre za izredno nežen vokalni nastop in lepo, eterično glasbo, ki ponazarja vodne tokove in odtekanje vode v odtoku.

Ko sem uporabil besedo neprijetna, nisem imel v mislih zvoka, produkcije ali estetike. Ravno nasprotno, govoril sem o tisti vrsti resnice, ki zadene tja, kjer se nekaj v nas prepozna. Kot spomin.
Krasno. (nasmeh) Kar se tiče prestopanja mej v umetnosti, se nikoli nisem zadrževala. Da ne bi izdala skladbe zato, ker bi bila za koga preveč ali pa neprijetna. Z goloto in ranljivostjo v glasbi nisem nikoli imela problemov, bolj z nekimi predstavami, kaj bi morala biti in kako bi morala peljati svojo kariero, da bi bila uspešna. Zdaj mi je za to popolnoma vseeno in vesela sem, da grem poleti znova v studio po kar nekaj časa. Veselim se res neobremenjenega ustvarjanja, golote pred mikrofonom, ranljivosti v besedilih in Astrid brez maske.

Evropska turneja in uvid o nasičenosti trga

Leta 2024 ste bili na evropski turneji. Kako se vaša glasba bere zunaj slovenskega prostora? Ste na poti po stari celini dobili kakšen nov uvid o sebi ali o tem, kako univerzalne so zgodbe, ki jih pripovedujete?
Na poti po Evropi sem se zaljubila v Atene in v prehrano tam. Drugih stvari se v resnici ne spomnim. Vem pa, da so vse izkušnje v avtorskem ustvarjanju in »touranju« pripeljale do današnjega dne, ko se zavedam, da se moram posvetiti sebi in nehati skrbeti za vse ostale ljudi, samo zase ne. Mislim, da me je to pripeljalo do tega, da lahko spet poslušam glasbo, da imam spet prost pretok idej za skladbe in besedila, da sem teden nazaj po predolgo časa spet »jammala« s kolegi. Glasbenega ustvarjanja in »touranja« sem se skoraj dve leti res bala, čisto iskreno. Nisem čutila, da je bila glasba, ki smo jo predvajali na evropski turneji, glasba, ki bi lahko prišla kam daleč. Mogoče v drugačnem svetu ali pa če ne bi bil glasbeni trg tako nasičen z vseh strani, da kvaliteta sploh ne more zadihati. Menim, da bodo stvari, ki bodo nastajale v obdobju, ki sledi, veliko bolj resonirale z ljudmi, mogoče pa celo še manj. Tega nikoli ne veš, preden skladb ne izdaš. V tujini ljudje predvsem glasbo res poslušajo in ji res zaploskajo, so hvaležni, da nekdo stoji na odru, in tudi vrnejo nekaj energije. To je mogoče še eno opažanje. Pa tudi – ko smo začeli iskati priložnosti v tujini, so se vrata kar odpirala – kamorkoli sem poslala povpraševanje, se je vrnil pozitiven odgovor in tudi pozitivne kritike po izvedenem nastopu. V Sloveniji je stanje drugačno. Mogoče si zato tako želim samo oditi.

Nova era: Astrid & The Scandals in Ema 2025

Na EMI 2025 ste se predstavili kot Astrid & The Scandals s pesmijo Touché. Zdi se, kot da je projekt bolj direkten, bolj oster. Je to zavestna sprememba estetike ali naravna evolucija vašega notranjega sveta?
Na EMO 2025 sem prijavila edino skladbo, ki je bila res zaključena in pripravljena, da jo predstavimo na odru. Zanjo sem se odločila po skoraj dveh mesecih ustvarjanja druge skladbe s producentom, ki prvič po nekaj letih ni bil Tomaž. Ustvarjala sva skladbo, ki sem jo želela izvajati s harfo, in res sva imela nor ustvarjalni proces. Potem pa je prišlo do neke res brezvezne situacije, ki naju je grobo ločila, in te skladbe nikoli nisem zares smela prevzeti in na njej zopet delati. Ker se je to zgodilo le nekaj dni pred rokom za oddajo skladbe, sva s Tomažem poslala Touché. Prvič me telefon na dan razglasitve sploh ni zanimal, rezultate sem pogledala šele dve uri kasneje. Navajena sem bila, da sem poslala res kvalitetne stvari, pa niso bile izbrane, zato si nisem delala nekih pričakovanj. Ko sem izvedela, da bomo nastopile na EMI, pa so nam dali res malo časa, da nastop pripravimo, ga posnamemo in povemo vse svoje ideje. Tako da je bil »edge«, ki smo ga predstavile na odru, zgolj naključje. Nobena od nas se ni počutila res »edgy«, ker smo bile vse popolnoma izčrpane. Smo pa še enkrat dokazale, koliko smo sposobne sproducirati pod resnim pritiskom. Kaj bi šele bilo, če bi nas poslali na Evrovizijo.

Umetnost kot etično in politično dejanje

Integriteta v času genocida in zatona civilizacije

Ob Evroviziji ste bili ena izmed podpisnic poziva za izključitev Izraela s tekmovanja. Kje vi osebno vidite mejo med umetnostjo in politično odgovornostjo? Ali ima glasbenik dolžnost, da se opredeli?
Zelo dobro in pomembno vprašanje. Osebno mislim, da če se človek ne opredeli ob nečem tako ekstremnem, kot je izvajanje genocida nad nedolžnimi ljudmi, zaradi političnih, finančnih in geografskih interesov, potem je nekaj konkretno narobe – ne samo s tem človekom, ampak z družbo nasploh. Bom dala primerjavo: smo na avtobusu, polnem ljudi. Nek moški glasno zmerja neko žensko in jo udari. Je moja dolžnost, da pristopim in pomagam? Koliko ljudi se bo obrnilo stran in počakalo, da mine? To je največji problem množic – na avtobusu, polnem ljudi, ki bi se lahko množično postavili na njeno stran, se na koncu nihče ne opogumi in moški lahko brez posledic izvaja nasilje nad njo. Torej, moj odgovor je naslednji: ničesar ti v resnici ni treba narediti. A naša dejanja resnično vse povedo o nas, na nas je torej, kaj želimo sporočiti. Integriteta je v zadnjem času res luksuzna karakterna lastnost ljudi v družbi. Da glasbene scene sploh ne komentiram. Če mene vprašate, spremljamo počasen zaton civilizacije. To se je že zgodilo v preteklosti, a pozabljamo. Vsaka uspešna civilizacija je na koncu sama sebe uničila.

Release Me: Provokacija in alter ego

Pesem Release Me zveni kot prošnja, a hkrati kot upor. O čem govori ta pesem in komu je pravzaprav namenjena? Sebi, poslušalcu, sistemu?
Skladba Release Me je nastala med neobremenjenim »jammanjem« v studiu, ko je bila prisotna celotna zasedba Scandalsov. Večino skladb sva delala sama s Tomažem, ta pa je ena, ki je nastala na licu mesta in je v resnici nisva kaj dosti spreminjala. Ko sem improvizirala besedilo, sem imela nekoga v mislih in mu dejansko pela ta komad. Vedela sem, da sem tej osebi všeč, ampak sem hotela sporočiti, da to ni najbolj pametno, da v sebi skrivam temo, ki je mogoče niti noče spoznati. Vse izvira iz nekega občutka, ki sem ga takrat imela sama v sebi: ko me boš dovolj spoznal, ti ne bom več všeč. Tako sem se počutila z veliko ljudmi. Hkrati pa je tudi nek način koketiranja, izražanje neke strasti skozi besede, melodijo in gibe. Vem, kako sem plesala, ko sem pela ta komad, in vem, kaj je prihajalo iz mene. Mogoče neko dovoljenje same sebi, da pa lahko skozi komad izrazim svoja čustva, če jih že ne smem pokazati. Všeč mi je, ker komad tudi malo provocira in je zavit v neko enigmo. Ničesar ne povem naravnost, vse je v nekem prenesenem pomenu. Priznam, da sem še samo sebe preslepila z besedilom, ker ga vedno znova poskušam dešifrirati, pa mi ne uspe. Tudi nisem prepričana, da sem bila res jaz tista, ki ga poje. Mogoče se je oglasila neka persona, nek alter ego. Release Me torej je vse – provokacija, impliciten zapis neizraženih čustev, dovoljenje biti, izražanje neke notranje travme. Hkrati pa edini moj komad, ki mi res sede na vokal. Predvidevam torej, da je tudi edini moj komad, ki je res iskren.

Pogled v prihodnost: Iskanje smisla v hrupnem svetu

Veganstvo kot izstop iz sistemske iluzije

Večkrat omenjate veganstvo in idejo nenasilja. Se vam zdi, da je umetnost lahko oblika etičnega delovanja? Je glasba lahko politična že s tem, da zavestno noče škodovati?
Nenasilje je utopija, a je vseeno vsak dan treba stremeti k temu, da nismo nasilni, v kakršnemkoli pogledu že. Glasba mora v vsakem primeru biti zavestna. Moramo se zavedati, kaj počnemo, kakšen je namen, koncept, sporočilo. Zavedati se moramo lastnih občutkov in vedno znova dajati prostor lastni avtentičnosti. Ustvarjanje glasbe je velikokrat delo proti sebi in je velikokrat nasilno do telesa. Ogromno stresa prinaša, ko je treba kak projekt zaključiti. Malo spanca, nezdrava hrana, mogoče tudi nezdravi odnosi. Je torej glasba res neškodljiva, če škodi njenemu samemu viru, torej ustvarjalcu? V sebi torej nosi škodljivo energijo, ker je na tak način nastajala. In glasba je definitivno odraz družbe, v kateri nastaja – če je torej navdih za glasbo, ki nastaja, nestabilna, hudobna in nasilna družba, nosi glasba tudi takšno energijo. Ne vem, kako sploh odgovoriti na to vprašanje, ker v glasbenem ustvarjanju v poplavi vseh teh informacij ne vidim več nekega smisla. Največ smisla vidim v skrbi, da ta planet preživi človeško raso, kar pa glasba trenutno ni. Saj prinaša nek detoks in nek kratkotrajen užitek, ampak če bi naša hiša gorela, bi zbežali ven in jo poskušali pogasiti? Ali bi se namestili na kavč, prižgali zvočnike, Taylor Swift in zgoreli skupaj z njo? Ne. V času krize je pomembna akcija. Mislim pa, da nas je sistem zavestno tako izčrpal, da nihče od nas več niti ne zaupa v to, da se razmere lahko izboljšajo. Samo še na kratko pokomentiram veganstvo – ko izstopiš iz tega sistema, torej konzumiranja mesa, ko ti ni več normalno, da so v Lidlu na desetih metrih polic razstavljena trupla živali, potem se marsikaj spremeni. Zelo jasno začneš videti iluzijo, v kateri živimo. Težko si je potem še kdaj zatisniti oči in lagati samemu sebi.

Minljivost in moč polnovredne umetnosti

Pogosto se zdi, da svet drvi v vse več hrupa, agresije in površnosti. Kam greste vi zavestno? In kaj si želite, da bi vaša glasba v tem svetu pustila za seboj?
Trudim se, da bi imela lepe odnose z ljudmi, predvsem pa izbiram, komu namenim svojo energijo. Veliko mi pomeni, da lahko komu pomagam skozi neko krizo, da ne rabi skoznjo sam. Trudim se vzgajati svojo hčerko v žensko, ki bo imela res rada samo sebe in si ne bo ves čas škodovala, kot sem si celo zavestno velikokrat sama. Glasbe ne želim delati, da bi rešila svet ali karkoli pustila za seboj, ker v resnici ničesar ne pustimo za seboj, razen kup krame, ki potem pristane na odpadu. No one really cares. Nikomur ni zares mar za to, kakšno glasbo delaš in kaj pustiš za seboj. Ko te ni, te ljudje pozabijo. Minljivi smo in vse okoli nas je minljivo, pa čeprav si tega ne priznamo. Ne čutim odgovornosti delati kakršnekoli glasbe, če jo bom, jo bom delala zaradi sebe. Če se kdo najde v njej za kratek čas v tem prostoru in času, potem pa še toliko bolje. Mogoče je vse izpadlo, kot da sem pesimistična – glede sveta sem zelo. Glede ljudi tudi, ni me jih ravno veliko prepričalo v to, da na svetu sploh še obstajajo neke vrednote. Veliko optimizma pa čutim glede svojega življenja in življenja svoje hčerke. Zelo me osrečijo živali, brez izjeme. Osreči me lepa, mogočna narava in res kvalitetna, polnovredna umetnost. V teh stvareh še vidim smisel – v vsem, kar je polnovredno, zavestno in plemenito.