Miša Molk: Kot urednica bi že lani odpovedala sodelovanje

Miša Molk je ena tistih osebnosti, ki so zaznamovale slovenski medijski prostor ne le s televizijskimi in festivalskimi nastopi ter pogovori, temveč z držo. Dolga desetletja je bila urednica, voditeljica in sogovornica, ki ni iskala bližnjic, temveč pomen. Njene besede nikoli niso bile prazna retorika, ampak rezultat izkušenj, opazovanja in odgovornosti do javnosti. V pogovoru razmišlja o Evroviziji in njenem spreminjanju, o izginjanju festivalov, o odnosu do kulture, o pogumu ustvarjalcev in o svetu, ki vse težje čuti. Ve, da resnična moč medija ni v hrupu, temveč v zavedanju, kaj pomeni govoriti in kaj pomeni molčati.

Miša Molk

Vaša vzornica je bila televizijska voditeljica Rafaella Carrà. Katere vrednote ste pri njej začutili kot bistvene za svoj profesionalni in osebni kompas? Zakaj mislite, da je bila prav ona v tistem času tako močan simbol svobode in ženskosti?
Ja, res je, občudovala sem jo kot televizijsko voditeljico pa tudi kot zelo karizmatično osebnost. In tudi z Evrosongom je bila povezana. Leta 2008 je namreč v Madridu vodila finalni izbor Salvemos Eurovisión španske nacionalne radijske in televizijske javne postaje RTVE. Bila je profesionalka, ki je spoštovala in razumela vse produkcijske norme, je pa znala prav spretno prestopiti kakšno mejo. No, ni bila le televizijska voditeljica, bila je tudi igralka, pevka in tudi odlično je kdaj zaplesala. Ampak, kar me je pri njej res navduševalo, sta bili njena naravna in topla zgovornost in njena odprtost do vseh ljudi. Odločno je podpirala tudi LGBTQ in se javno zavzemala tudi za pravice žensk.

Če pogledava nekaj zmagovalnih evrovizijskih skladb, ki so zaznamovale generacije – Non ho l’età, Waterloo, Ne partez pas sans moi – se v njih zrcalijo zelo različni časi, ideali in občutja. Kako vi berete njihovo sporočilnost danes? Kaj nam takšne pesmi povedo o duši Evrope v različnih obdobjih?
Seveda gre za različne, drugačne čase. Leta so tekla. Tudi evrovizijska. Hitro se je spreminjala tehnologija z vedno novimi produkcijskimi pristopi, ki so razplamteli tudi domišljijo ustvarjalcev scenskih nastopov posameznih izvajalk in izvajalcev v skorajda pretiran teater. Vem, da gre seveda za teve oddajo, torej tudi za privlačno video predstavo, ki pa je kakovost glasbe včasih potisnila ob stran. Kar je pa dobro, je vstop novih, drugačnih glasbenih zvrsti, saj se je s tem nastopajočim razširila možnost predstavitve. Ampak dobro napisana skladba s povednim besedilom, z zanimivim vokalom in s privlačnim nastopom mora imeti prednost!

Med slovenskimi predstavniki na Evroviziji – od Regine, Tanje Ribič do Tinkare Kovač – kdo je po vašem mnenju najbolje znal izkoristiti to globalno izpostavljenost za dolgoročen umetniški razvoj? In kaj bi ob tem lahko bili naši večni izzivi?
Na to vam ne znam odgovoriti. Zagotovo so bili vsi, ki so nastopili na Evroviziji, deležni vsaj par let večje pozornosti kot poprej. No, za Nušo Derenda sem prepričana, da je bilo tako. Veliko več nastopov je imela in jih še ima v Sloveniji. Vsaj po moje pa je največji globalni uspeh doživela in ga še naprej ustvarja skupina Joker Out. Seveda povsem zasluženo, fantje so odgovorni in izjemno delovni!

O festivalih in Evroviziji

Festivali, ki so soustvarjali naš kulturni prostor – Festival narečnih popevk, Hit festival, Slovenska popevka – so izginili. Kaj se je zgodilo z občutljivostjo naroda za glasbo? Je šlo za spremembo okusa, ekonomije ali bolj za premik v kolektivnem odnosu do kulture?
Odgovor je povsem enostaven. Vsestransko pomanjkanje! Najprej usihanje zavzetosti in strasti tistih, ki so to organizirali, potem nezadostnost financ in seveda odsotnost televizijskih snemanj ali prenosov.

Referendum o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke je nedavno razgalil precej različnih pogledov na vrednotenje kulturnega dela. Kaj nam po vašem mnenju povedo rezultati o stanju naše kulturne zavesti in o tem, kako globoko (ali plitvo) razumemo pomen ustvarjalnosti?
Vse skupaj je bilo slabo predstavljeno in že samo referendumsko vprašanje je zgrešilo dober in nadvse nujen namen. Če bi bilo v javni diskusiji več utemeljenih ponazoritev in tudi več opozoril, kam kaj in kdo sodi, bi bil razplet verjetno drugačen. In moral bi biti drugačen!

V javnost je prišla tudi nenavadna pogodba med dvema avtorjema in slovensko pevko, ki je odprla vprašanja o pravičnosti razmerij v glasbeni industriji. Kako vi gledate na te skrite plasti ustvarjanja – na pogodbe, odnose, pričakovanja – ki pogosto oblikujejo umetnikov svet bolj kot sama umetnost?
Nič se ne spoznam na njihove pogodbe. Ne vem, kaj je v njih zapisano. Očitno so zelo rigorozne in je težko od njih odstopiti. Glede na to, kako se je zgodba končala, pa vseeno upam, da je še kaj človeškega v nas, razen pridobitništva in tega vražjega cekina.

Evrovizija se je v zadnjih letih znašla pred občutljivimi vprašanji glede sodelovanja držav, ki so v konfliktih – med njimi Ukrajine, Rusije in Izraela. Kako bi se vi kot urednica lotili iskanja ravnotežja med umetnostjo, politiko in etiko, ne da bi izgubili bistvo festivala?
Kot urednica bi že lani odpovedala sodelovanje. Pika, stop, dovolj!

Svet se spreminja

Slovenski ustvarjalci, kot so Miša Čermak, Jadranka Juras, Zlatko in drugi, so pogosto zelo glasni v družbeno-kritičnih temah. Menite, da imamo v Sloveniji dovolj umetniške drznosti in poguma? Ali pa se ustvarjalci še vedno preveč ozirajo na sistem, institucije ali odzive občinstva?
Kakor kdo. In vedno je bilo tako. Nekateri se vzpenjajo v hribe, drugi raje lazijo po močvirju. Oboje ni ravno lahko, je pa enako nevarno za vse. Razlika je predvsem v tem, da eni kaj doprinesejo k naši pop sceni, drugi pa jo zasmradijo.

Svet se spreminja – tudi MTV, simbol neke generacije, se umika v zgodovino. Kako sami doživljate te premike? Vas navdajajo z nostalgijo ali z zavedanjem, da se moramo kot družba znova naučiti gledati, poslušati in čutiti?
Oh, jaz sem v avtu s kakšnim spremljevalcem poslušala še Radio Luksemburg. To se mi je zdelo imenitno! Sedela sva v tišini in malo tleskala s prsti na ritem. MTV je šel zelo hitro mimo mene. Me je pa vleklo, kako so narejeni spoti. Režija pa to. In ja, kar ste vprašali, zdi se, ne govorim v imenu vseh, da slike mirno marsikomu zbežijo, če niso dovolj nazorne, da si le malo njih vzame čas, da res pozorno slišijo, čutenje pa kakor da je pogosto zamrznjeno.

Za konec še vprašanje, ki presega medije in čas: kako danes, tukaj in zdaj, čutite ljubezen? Je zanjo prostor v svetu, ki postaja vse hitrejši, ali prav zato potrebuje še več našega zavedanja?
Ja, ta pogosto opevana ljubezen. Se zdi, kot da živi zgolj še v pesmih in romanih. Nas je strah čustvovati? Se odpreti? Ne vem. Vem pa, da moraš sebe imeti rad_a in se spoštovati. Potem pa to lahko deliš v ocean.