Šteje šele štirinajst pomladi, pa se že lahko pohvali z mnogimi glasbenimi dosežki. Nika Starčević. Še niste slišali zanjo? Nič nenavadnega, saj slava ni njen cilj. Nadzora staršev ne potrebuje: za svoja leta je nenavadno delovna, odgovorna in zrela.
Primorka Nika Starčević je štirinajstletno dekle z Obale. Rodila se je 8. aprila 2007, in sicer v Izoli. Trenutno obiskuje Osnovno šolo Elvire Vatovec Prade.
Kako bi se predstavila vsem tistim, ki te še ne poznajo?
Sem Nika Starčević iz Kopra, stara sem štirinajst let in zaključila sem osmi razred osnovne šole. Sem ljubiteljica glasbe, rada pojem in plešem. S prvimi plesnimi koraki sem pričela pri treh letih, in sicer v Plesni šoli Fiona. Pri šestih letih sem se vpisala v Plesno društvo AKS Dance Studio, kjer je izmed mnogih zvrsti plesa prevladoval cheerleading. S pomočjo omenjene plesne skupine sem osvojila veliko pokalov, med drugim smo postale slovenske državne prvakinje in osvojile smo prvo mesto na mednarodnem tekmovanju na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. No, pri osmih letih pa me je vedno bolj začelo zanimati tudi petje. Pravzaprav izhajam iz družine pevcev in bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo pričela tudi moja pevska pot. Poleg obiskovanja šolskega pevskega zbora se petja učim tudi pri mentorici Lei Sirk. Še danes se svojega prvega pevskega nastopa spominjam kot zelo napetega, saj mi je kljub številnim plesnim nastopom bilo zelo nerodno stopiti na oder in odpeti komad. Morda prav zaradi tega, ker je bil to moj prvi samostojni odrski nastop. S cmokom v grlu sem pesem komaj da odpela. Nastop se je odvijal v dvorani Krajevne skupnosti Bertoki pri Kopru. Takrat so me lahko prvič videli nastopati tudi moji sošolci, vrstniki. Morda celo najbolj kritična publika, pa vendar so me zelo lepo sprejeli. Še dandanes me podpirajo, seveda mi to zelo veliko pomeni. No, na tem nastopu sem zapela pesem Naj pada zdaj dež, s katero je glasbena skupina Foxy Teens zmagala na Slovenski popevki 1999. Kasneje so se nastopi vrstili en za drugim in s tem je bila moja trema vsakič manjša. Kljub temu pa je tista pozitivna trema še vedno prisotna.
Dvakrat si sodelovala na festivalu FeNS, leta 2019 in letos. Kakšna je tvoja izkušnja prireditve?
Priprave za festival potekajo že nekaj mesecev pred samim dogodkom. Terjajo kar nekaj časa in usklajevanja z vsemi sodelujočimi, hkrati pa vsakič znova predstavljajo velik izziv. Dejansko se vseh predpriprav na festival zelo veselim. Zame je najlepši del, ko že izdelan komad povežem še s plesom. Ko komad že dodobra obvladam, me nato čaka še učenje plesne koreografije. S tem se združita moji dve veliki ljubezni – petje in ples. Sam večer festivala pa predstavlja piko na i, rezultat vloženega truda v zadnjih mesecih. Nastop na festivalu pa mi predstavlja tudi psihološki izziv, to nesorazmerje poskušam uravnavati s pozitivnimi mislimi, poskušam se čim bolj sprostiti in uživati v samem trenutku. Mislim, da je to pravi način, da me publika začuti in prav tako uživa ob mojem nastopu. Nerada mislim na izid točkovanja, saj bi si s tem povzročila še dodatno nepotrebno tremo. Zanimivost tega festivala so tudi morebitna povabila na druge mednarodne festivale s strani njihovih predstavnikov. Leta 2019 sem bila vabljena na bosanski festival Razpijevane pahuljice, na katerem sem osvojila glavno nagrado, in na hrvaški festival Razigrane note, na katerem pa sem pristala na tretjem mestu. Po festivalu v Bosni in Hercegovini so me intervjuvali razni novinarji, saj je bil pri njih festival zelo odmeven. To je bila zame prva izkušnja z medijskim svetom. Imam jo v lepem spominu, se pa ob misli na ta dogodek večkrat dodobra nasmejem, saj nisem razumela vseh postavljenih vprašanj – govorili so namreč v svojem jeziku. No, prav tako sem se lovila pri odgovarjanju, mešala sem namreč besede slovenskega in tujega jezika. Na letošnjem FeNS-u pa sem zasedla drugo mesto in obenem prejela vabilo na budimpeški festival, ki se bo odvijal novembra letos. Srčno upam, da bo festival dejansko izpeljan.
Od kod ideja za besedilo komada Pozdravimo poletje?
Že od nekdaj so mi bila všeč pozitivna, vesela besedila. Pesem Pozdravimo poletje je začela nastajati spomladi. Z mislijo na pričetek poletja, ko se šolske ter druge obveznosti zaključijo in se pričnejo poletne počitnice. Festival FeNS se že tradicionalno odvija takoj po zaključku šolskega leta, kar se je tokrat skladalo tudi s tematiko moje pesmi Pozdravimo poletje. Prav poletje je tisti letni čas, ki mi najbolj ustreza, saj mi poleg zabave omogoča tudi druženje s prijatelji in z družino, prav tako pa tudi spoznavanje nove kulture, novih krajev in ljudi. In prav verz iz refrena pesmi zelo lepo opisuje poletje, kot si ga sama predstavljam: »Čas je za zabavo, čas je za norčije, čas za vse ljudi.«
Zate ima tekst pesmi Tattoo posebno simboliko, kajne?
Vsi menijo tako. (smeh) Komad je nastal zelo spontano in besedilo ni vezano na konkretno osebo kljub ljubezenskemu pridihu. Tattoo je namenjen vsem najstnikom, ki se srečujejo s prvimi poletnimi romancami. Običajno pa so slednje vezane na prve dvome in seveda na notranjo nesigurnost. Osebno se še nisem nikoli zaljubila, sem pa imela kar nekaj simpatij. Ena je bila seveda tista prva najstniška simpatija, vezana na fanta iz glasbenega banda. No, druga pa je bila nekoliko realnejša (nasmeh). Vsako leto se namreč udeležim pevskega in plesnega kampa, ki običajno traja en teden. Tam tudi prespimo in se cele dneve družimo. Tako pevci kot tudi plesalci. In ja, tam sem se zagledala v plesalca, vendar o pravi ljubezni še ne morem govoriti. Da o tetovaži niti ne govorim, saj moji starši niso, milo rečeno, navdušeni nad neizbrisnimi podobami. No, do zdaj sem imela samo tetovaže, ki se jih lahko hitro odstrani s kože. Pravzaprav še sama ne vem, če bi imela tovrstne podobe na svoji koži. Kot zanimivost: na letošnjem FeNS-u smo jaz in moje soplesalke Kaja, Liza, Nara in Sandra res nosile tetovažo, ki je predstavljala zvezdico iz samega besedila pesmi Tattoo.
Posnela si en videospot. Je po tvojem mnenju računalniška tehnologija dala glasbi dodaten čar?
Da, vsekakor. Ko komad doživiš še iz vizualnega zornega kota, ti ta postane še bližji in ga dejansko bolj občutiš. Že samo snemanje je osredotočeno na gledalca in vsi napori so usmerjeni v to, da bo gledalcu nudil popolno doživetje samega sporočila pesmi. Drugače pa sem se zelo veselila prvega snemanja, ki je bilo zame še toliko bolj zabavno, saj je videospot snemal in produciral moj bratranec Alan Bučar Vukšić. Njega sem izbrala zaradi tega, ker sem pred tem videla njegove videospote, ki jih je ustvaril prav tako za mojega bratranca Andreja Bučarja, ki ga javnost pozna pod psevdonimom Drill, in videno me je navdušilo. Prav tako sem bila pred njim zelo sproščena. Zanimivo je to, da imamo v družini kar nekaj pevcev, vsak izmed njih pa obožuje drugo zvrst. Džez, instrumentalna glasba, kantri glasba, narečna glasba, pop, rap, rok. V bližnji prihodnosti nameravam posneti komad z bratrancem Luko Zavišičem, ki je vrhunski džez pianist in odličen kitarist, nenazadnje pa vsesplošni umetnik. Se že veselim. No, če se vrnem nazaj na snemanje videospota: potekalo je nad Izolo. Zaradi posebnih svetlobnih efektov smo morali čakati na ugodno vreme, na Sonce in na pozne popoldanske ure, da smo ujeli najlepše trenutke sončnega zahoda. Pripetilo se je tudi to, da smo pozabili pomemben del snemalne opreme in smo se morali kar hitro vrniti nazaj domov in nato spet nazaj na snemalno lokacijo. Pri zasledovanju sončnega zahoda je resnično pomembna vsaka minuta. To je bila res prav posebna izkušnja, obenem sem pridobila tudi nekaj znanja s področja astronomije.
Ko sem brskal po tvojih nagradah in priznanjih, kar ni bilo konca. Na kateri dosežek si najbolj ponosna?
Dejansko sem na vsak dosežek prav posebej ponosna, saj je vsak nastal v različnih obdobjih in v vsakega sem vložila veliko truda. Prav tako imam na vsak dosežek lepe spomine, kljub temu da včasih ni šlo ravno vse po planu. S takimi momenti dejansko rasteš, dobiš nove izkušnje in motivacijo za naprej. Moj najljubši trenutek v glasbi je vsekakor nastop na prej omenjenem bosanskem festivalu, ko sem osvojila glavno nagrado. Občutek, da zastopaš svojo državo nekje v tujini, je nepopisen in mi veliko pomeni. V lepem spominu mi je ostal tudi nastop v hrvaški dvorani Vatroslava Lisinskega, ko sem popolnoma brez spremstva staršev ostala v zaodrju z ostalimi udeleženci festivala in organizatorji dogodka. Celotno sporazumevanje je potekalo v tujem jeziku. Običajno so z menoj starši, tistikrat pa so morali predčasno zasesti mesta v dvorani, da so lahko kasneje spremljali moj nastop. Ja, prisotnost in vzpodbuda staršev na moji pevski poti sta ključni, brez mamine in očetove ljubezni bi bilo marsikaj zahtevnejše. Seveda pa mi veliko pomeni tudi odziv publike na moje pesmi. Ko pesem prvikrat predstavim, je slednja neznanka za občinstvo, vendar vsak naslednji nastop privede do tega, da jo prepevajo z menoj. Letos sem bila zelo presenečena, ko sem nekaj dni po festivalu srečala nekaj deklic na plaži, ki so pesem Tattoo že dobro poznale in jo želele prepevati z menoj. (nasmešek) To je tista potrditev, ki si jo po mojem mnenju vsak izvajalec najbolj želi. S tem doživiš prav posebne občutke in je dokaz, da s srcem ustvarjaš kvaliteto.
Veliko ljudi gleda na tvoj uspeh pravljično: popestriš številne šolske prireditve, Lea Sirk te je vzela v bran, prišla si do festivalskih nagrad. Meniš, da je glasba potrebna za tvojo osebno srečo?
Petje in ples sta moji dve veliki strasti, brez njiju si življenja vsekakor ne morem predstavljati. V času zdravstvene krize, ko so se prekinili vsi nastopi, sem občutila veliko praznino, zato lahko definitivno pritrdim, da je glasba nujna za mojo osebno srečo. (nasmeh) Sicer pa sem v tem času totalnega zaprtja imela več časa za ustvarjanje novih pesmi. Takoj po odprtju pa so bile vse moje moči usmerjene v dokončanje komada Tattoo – od studijskega posnetka in koreografije do videospota. No, sta pa v nastajanju tudi dva nova komada, s katerima bom nadaljevala po poletju, saj trenutno nabiram nove moči in iščem nove ideje. (nasmešek) V zadnjem obdobju se je odvijalo kar nekaj festivalov na daljavo, kar mi sprva ni bilo všeč, zato se tudi nisem udeležila nobenega takega. Zgleda pa, da je to del naše nove realnosti, zato bom v bližnji prihodnosti razmišljala tudi v tej smeri.
Od slovenskih udeležencev na Pesmi Evrovizije pot uspeva le redkim. Spremljaš njihovo delo in kaj misliš o njih?
Zadnja leta spremljam Pesem Evrovizije, tako da poznam vse slovenske izvajalce. Res je, da le redkim uspe, njihova prepoznavnost je kratkotrajna. Seveda mi je najbolj poznano ustvarjanje moje mentorice Lee Sirk, tudi sama sem večkrat pela njene pesmi na različnih prireditvah. Všeč mi je njen stil, saj je nekoliko samosvoj. Od mlajših predstavnikov Slovenije pa mi je zelo všeč Eva Boto, ki jo v zadnjem času veliko poslušam. Na letošnjih Melodijah morja in sonca sem navijala za njen komad Kdo ti bo dušo dal?, obožujem to pesem. Všeč mi je tudi njena nasmejanost, kar se odraža tudi v njeni interpretaciji komadov. S starejšimi predstavniki na Pesmi Evrovizije pa so me seznanili moji starši, tako sem spoznala Darjo Švajger in Nušo Derenda. Dve legendi. Na splošno pa so mi na festivalih všeč energični, hitri komadi, ki dvignejo občinstvo na noge. Spomnimo se Nušinega komada Energy. Velikokrat pa prepevam pesem Lep poletni dan, ki jo je leta 2003 predstavila Karmen Stavec.
Kadar se ne ukvarjaš s petjem, kaj počneš v prostem času?
Plešem. (smeh) Veliko se pri tem tudi snemam in s prijateljicami ustvarjam nove koreografije, ki pa jih javno ne objavljam. Morda v prihodnosti. Ples me sprošča in mi predstavlja vir izražanja. V prihodnosti si želim odpreti plesno šolo, kjer bi s pomočjo igre in sproščenega vzdušja učila deklice njihovih prvih plesnih korakov in koreografij. Sem pa tudi skrbnica psičke Lisse, s katero veliko pohajam in v tem času v glavi skladam nove pesmi. Ob prihodu s sprehoda pa takoj sedem za klavir in najprej zapišem besedilo, nato osnutek melodije, da kasneje ne pozabim. Veliko se družim s prijatelji in rada gledam muzikale. Pred zdravstveno krizo sem v živo gledala dva muzikala v slovenski različici, to sta bila muzikala Briljantina in Mamma Mia. No, ostale muzikale pa sem si ogledala pred televizijo. Kot zanimivost: v muzikalu Briljantina je nastopal in plesal Artur Steffe, ki je sestavil mojo letošnjo koreografijo za nastop na FeNS-u.
Glede na to, da si zaenkrat še osnovnošolka, se morda že kaj nakazujejo smernice, kakšna glasba bo v bližnji prihodnosti popularna med mladimi?
Od posameznika do posameznika je odvisno, katera zvrst glasbe mu je všeč. Res pa je, da med mladimi fanti prevladuje rap, mogoče hip hop. Dekleta pa obožujejo seveda nekoliko bolj umirjene in ljubezenske pesmi. Jaz obožujem hitre in vesele pesmi, saj se lahko izrazim tudi s plesom. Veliko spremljam ustvarjanje Britney Spears in Christine Aquilera. Čeprav sta obe že veliko starejši od mene, njun stil povezave petja in plesa nekako izraža mojo željo po ustvarjanju. Običajno si z veseljem ogledam nastope dobrih pevcev in pevk, če pa se ob tem izrazijo tudi s pomočjo plesa, je to zame popoln nastop. V bližnji prihodnosti se vidim tudi v kakšnem muzikalu, kjer pridejo v ospredje tudi igralske sposobnosti, torej gre za celovito umetniško predstavo. (nasmeh) Seveda pa bi mi tudi nastop na Pesmi Evrovizije predstavljal velik izziv, predvsem pa čast zastopati Slovenijo v tujini. Sploh na Pesmi Evrovizije se mi zdi ta povezava med petjem in plesom zelo pomembna, torej celotna izvedba nastopa. Publika si želi takšne nastope, ki ti dajo nekaj novega, še nikoli videnega in slišanega. Želijo nekakšno presenečenje. Brez tega, menim, je zelo težko doseči dobro uvrstitev na festivalu. Kdo ve. Morda pa mi nekega dne res uspe in bom nastopila na Pesmi Evrovizije. (nasmešek)
https://www.youtube.com/watch?v=D79ofe2aDrI
https://www.youtube.com/watch?v=UUQzj-ckGXQ
