Nuša Derenda – glasbenica, ki te ne pusti hladnega. In ena od dveh najuspešnejših predstavnic na Evroviziji si je zagotovila prostor v glasbi. Energična pevka pripoveduje o ljubezenskih ranah in si za prihodnost naše glasbe nadeva rožnata očala. Prav tako se zaveda, da je uspeh nekaj krhkega, zato je treba garati. Zdi se, da je na to pripravljena.
Nušo Derenda je najbolj zaznamoval nastop na Pesmi Evrivizije.To, da boste glasbenica, je bilo bolj problematično za mamo kot za očeta?
Prihajam iz družine, ki me je podpirala v vseh, tudi ne ravno skromnih ambicijah. Imela sem močne, pokončne in ljubeče starše. Moji starši so me vseskozi izredno podpirali, saj so vedeli, da mi glasba izjemno veliko pomeni. Odraščala sem v ljubezni, pozornosti in zaupanju. Že v zgodnjem otroštvu sem zelo rada prepevala in tudi nastopala. Starši so tudi sčasoma ugotovili, da imam talent, bili so moji največji kritiki. Zelo pomembno mi je mnenje ljudi okrog mene, tistih, ki me spoštujejo, ki jih imam rada. Seveda se na koncu odločim sama, ampak dobro je imeti povratne informacije. Spomnim se, ko me je moj oče prvič peljal na vaje z glasbeno skupino. Dokler ni bil prepričan, da je njegova hči v dobrih rokah in da lahko glasbenikom zaupa, me je spremljal na vaje. Z mamo pa sva imeli kar nekaj pogovorov o moji prihodnosti, predvsem po moji končani srednji šoli. Takrat me je pot odpeljala v tujino, nastopanje pa me je čisto potegnilo v ta vrtinec. Mama si je samo želela, da dokončam višjo vzgojiteljsko šolo. Da bom imela papir, saj veste. Po eni strani je bila vesela zame, da lahko delam to, kar me res veseli. Po drugi strani pa jo je bilo tudi nemalo strah. Logično. Zdaj, ko sem mama dveh sinov, to tudi sama zelo dobro razumem. Skozi njune oči gledam življenje drugače. Ponosna sem na srčno vzgojena sinova, ki še vedno odraščata. Veselim se njunih uspehov.
So vas leta, ko ste si nabrali veliko izkušenj z delom po vsem svetu, s skupino Karavans, osebno kaj spremenila?
Seveda, tujina je pomembneje vplivala name. Z leti nastopanja po Ameriki, Nemčiji in Švici sem se spreminjala, na novo iznašla in našla sebe. Takrat smo imeli od 150 do tudi 180 nastopov na leto, prepevali pa smo predvsem tuje priredbe. Pretežno na veselicah, po šotorih, v lokalih. V tem času smo tudi dvakrat nastopili na Veseli jeseni. Osebno sem rastla, postajala močnejša oseba, samozavestnejša oseba. Hkrati sem spoznala, da moraš v življenju veliko dati skozi in biti moraš vztrajen. Samo tako boš v življenju nekaj dosegel. Predvsem moraš verjeti sam vase in delati, delati. Brez dela ni nič. In odgovornost za svoje življenje prevzemam nase. Temu ploskam.
Na naši Emi je nastopila večkrat.Koliko ste pridobili z nastopom na Pesmi Evrovizije 2001?
Komad Energy je ena od mojih najbolj prepoznavnih skladb, definitivno je za to odgovoren moj nastop na Evrosongu na Danskem. Ta je bil nedvomno odmeven. Takrat smo res imeli skladbo, ki so jo ljubitelji Evrosonga sprejeli za svojo. Energy je bila dovolj dinamična in posebna, da je v tistih treh minutah prepričala dobršen del Evrope. Boštjan Grabnar, Lucienne Lončina, Matjaž in Urša Vlašič so res ustvarili energično, karizmatično in melodično pesem. Tudi sedmo mesto pri tako veliki konkurenci ni od muh, z njim tako še vedno vodim pri uvrstitvah Slovenije na Evrosongu. Spomnim se, da smo točke prejeli kar od nekaj držav, kot so Bosna in Hercegovina, Estonija, Francija, Hrvaška, Irska, Islandija, Izrael, Litva. Lahko bi rekla, da je pesem Energy po skoraj dvajsetih letih še vedno moj zaščitni znak, moj največji uspeh, vrhunec kariere na nek način. A največja umetnost je, kako iti dalje tudi, ko postane dobro. Sem velika perfekcionistka in ničesar ne dam od sebe, dokler nisem popolnoma zadovoljna in srečna.
Glavna junakinja v komadu Poljub v slovo se nepričakovano odzove na ljubezensko igro njenega sanjskega moškega. Gotovo ste med snemanjem pomislili, kako bi se je vi osebno lotili. Drži?
Če se moški odloči oditi, potem vsekakor ni sanjski moški. Sploh pa v primeru, če laže in vara. Zato razmišljam zelo podobno kot v samem komadu, ki so ga ustvarili Aleš Čadež, Aleš Klinar in Anja Rupel. Svet se zruši, ljubezen umre, solze tečejo, grenek nasmeh ostane, hudo ti je. Ampak potrebno je dvigniti glavo in iti naprej. Tako najdeš srečo drugje. Če je ljubezenska zgodba končana, potem ni več pomoči. Seveda se lahko zgodba precej bolj zakomplicira, če je ustvarjena že neka družina. Pa otroci. Jaz nisem imela takšnih grenkih ljubezenskih izkušenj. Na srečo.
Brežičanka Nuša Derenda bo še v prihodnje skušala poslušalcem vlivati čim več optimizma. Kako ste se prepletali z glavnim likom v pesmi Nisem kot ti? Kako se vas je dotaknil?
Če želiš ostati z nekom v dolgotrajni vezi, potem ne smeš pogrevati problemov, težav iz preteklosti. Utopično je slepo verjeti v popolno ljubezen, v popoln odnos. Vsi delamo napake. Če nisi pripravljen in sposoben graditi odnosa s potrpežljivostjo, s pozornostjo, s spoštovanjem in z nežnostjo, potem ljubezen in metuljčki v trebuhu pridejo in tudi grejo. Najslabše je to, da objokuješ dobre stare čase, da si očitaš napake. Če se le da, je potrebno nesoglasja reševati sproti. In iti naprej. Uživati v lepih trenutkih. Tu in zdaj. Moram priznati, da se takrat, ko sem snemala ta komad, sploh nisem toliko poglabljala v besedilo, ki ga je napisala Damjana Kenda Hussu. Poleg nje sta avtorja še Franci Zabukovec in Matija Oražem. Pesem je z albuma Na štiri oči iz leta 2002. V tistem obdobju sem res ogromno nastopala, snemala, doma sta me vedno čakala dva majhna otroka. Morda je pesem Nisem kot ti ena od tistih, ki niso dobile dovolj pozornosti. Najbrž tudi zato, ker ni festivalska. Tako se je v množici skladb, ki so bile takrat aktualne, kar malo izgubila. Škoda.
Nuša je ponosna na srčno vzgojena sinova in se veseli njunih uspehov. Kritiki so album Prestiž označili kot čustveno intenzivno glasbeno doživetje, ki ga moraš okušati skoraj po odmerkih. Na kateri album v svoji karieri pa ste vi najbolj ponosni?
Plošča Prestiž je izšla leta 2008, njen producent pa je bil Raay, ki je že takrat kazal ambiciozne znake, da bo postal odličen v tem poslu. Zame je bilo to še eno dejanje ustvarjalnosti. Rada združujem elemente, ki me navdihujejo. Svojim oboževalcem sem hotela dati še en delček sebe. Skupaj z ekipo smo malce eksperimentirali, nekoliko smo se poskušali odmakniti od mojega klasičnega zvoka, od moje klasične produkcije. In tako je nastalo kar nekaj zanimivih komadov, kot so Brez strahu, Še v sebi skrivam, Začaraj me in drugi. Slednji so bolj ali manj uspešno prepričali poslušalce. Nedvomno pa je bil najuspešnejši album Ni mi žal iz leta 2000. Na njem je tudi največ pesmi, ki so bile tisti čas resnično popularne. S skladbami Boginja, Ne kliči me, Čez dvajset let in Ni mi žal je rastla tudi moja popularnost. In te skladbe živijo še danes. Tisti čas so se cedeji še prodajali, kaj kmalu pa je začela prodaja cedejev drastično upadati. Album Ni mi žal je najprej dosegel zlato naklado, kasneje pa je imel še platinasto naklado.
Zdi se, da pripovedovalka v skladbi Sanjajva ni zadovoljna s svojim življenjem, a vseeno opazi vse lepote ljubezni. Kaj je vam uspelo dognati, da je tisto, kar ohranja ljubezen živo?
In kaj sploh je ljubezen? To je stanje, ki je še najbolj podobno milini. Neskončno lep občutek, ko ti gredo mravljinci po telesu. Je stanje, ko nič nočeš, a lahko vse daš. Ljubiti pomeni dajati, jemati, a brez pričakovanja. Zato mislim, da je potrebno več stvari, kot so iskre v očeh, kemija, nežnost, občutek pripadnosti, skupni cilji, spoštovanje. In to kljub temu, da se kdaj kaj zalomi. Potrebno je verjeti, potrebno je sanjati. In ravno to je sporočilo komada, ki sta ga za Emo 2010 ustvarila Dejan Radičević in Neisha. Da, sanjajmo. Ko pa pride novo jutro, si namenimo objem. In tako se ponovno rodimo, tako se ponovno rodi ljubezen.
Glasbenica je nastopila na vseh napih odmevih prireditvah. S komadom Grafit ste se poklonili ljudem iz bolj ali manj oddaljenih svetov, njihovemu pogumu, srčnosti in moči, poslušalca pa dramite tukaj in zdaj. Kako občinstvo doživlja te zgodbe?
Zdi se mi, da je ta zgodba v tem trenutku še kako aktualna. Svet potrebuje nekoga, da ga premakne, ga usmeri v boljše čase. Dovolj je depresije, dovolj je osamljenosti. Težava je v tem, da festivalske pesmi ne pridejo več do poslušalcev. Vrtijo jih le na Radiu Slovenija, še to bolj redko ali pa celo v nočnem času. Zaradi tega sem, priznam, žalostna. Vedno več je komercialnih radijskih postaj, ki morajo seveda preživeti in zaradi tega vrtijo glasbo, ki gre hitro v uho. Na prvo žogo. No, saj je tudi današnji čas takšen, da samo drvimo, nimamo se časa ustaviti, se posvetiti sebi, družini, prijateljem. Kaj pa šele prisluhniti skladbi, ki ima močno sporočilo. Morda pa nas bo le to obdobje pandemije koronavirusne bolezni malce ustavilo in nam dalo misliti. Nikomur trenutno ni lahko.
O nepozabni skladbi Energy
Komad Energy je ena od mojih najbolj prepoznavnih skladb, definitivno je
za to odgovoren moj nastop na Evrosongu na Danskem. Ta je bil nedvomno
odmeven. Takrat smo res imeli skladbo, ki so jo ljubitelji Evrosonga
sprejeli za svojo. Energy je bila dovolj dinamična in posebna, da je v
tistih treh minutah prepričala dobršen del Evrope. Boštjan Grabnar,
Lucienne Lončina, Matjaž in Urša Vlašič so res ustvarili energično,
karizmatično in melodično pesem.Nuša Derenda
Kaj se bo po vašem mnenju v prihodnjih desetletjih dogajalo s slovenskimi glasbenimi festivali?
Glasbeni festivali so se že v preteklosti spreminjali in dobivali drugačne podobe. To je dejstvo. Tudi Melodije morja in sonca so se nekoliko spremenile, tudi Slovenska popevka se je. Spomnim se, kakšen šok je bila za nekatere odločitev, da izvajalce na Pesmi Evrovizije ne bo več spremljal orkester. Ampak tudi to spremembo smo preživeli in festival je zaživel še v večji razsežnosti. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Svet gre dalje, gre naprej. Kam? Hm, tega pa nihče ne more zagotovo vedeti. Nihče ni mogel predvideti, da nam bo ta pandemija tako spremenila splošno življenje. Ampak koronavirusna bolezen je tu in prilagoditi se je treba trenutnim razmeram. In preživeli bomo. Brez skrbi.
Nuša odgovornost za svoje življenje prevzema nase.Kdo je Nuša Derenda?
Nuša Derenda je priljubljena slovenska pevka, ki se lahko pohvali z
večletno prisotnostjo na slovenski glasbeni sceni. Poznana je po
številnih uspešnicah, med katere spadajo Nekaj lepega je v meni, Preveč
zaljubljena, Pesek v oči, Prvič in zadnjič, V ogenj zdaj obleci me,
Danes vračam se, Modro morje, To je ljubezen in Za stare čase. Ne nazadnje pa je še kako poznana tudi po pesmi Energy, s kateri nas je leta 2001 zastopala na Evroviziji.
Kako bo vaša glasba vplivala na naša življenja v prihodnje?
Mladi se bodo znašli po svoje, zanje me ne skrbi. Jaz in moja generacija pa bomo gradili na minulem delu in seveda ustvarjali naprej. Jaz osebno bom skušala poslušalcem s komadi še naprej vlivati čim več optimizma. Ta nemirni čas bo enkrat minil. In takrat se bomo ponovno srečali na glasbenem koncertu. Do tega dne pa bomo pridno ustvarjali nova glasbena dela, tudi jaz bom. Kjer koli že sem in bom. Danes, tukaj in zdaj. V mojem malem glasbenem raju, kjer sem doma.
In naj vam upanje pri tem pomaga. Srečno.
Hvala vam. Držim pesti, da nam bo uspelo. Vem, da nam bo uspelo.
