Martina: Ljubezen in nasilje nimata nič skupnega

Zamejska glasbenica Martina se je letos na Melodijah morja in sonca izkazala kot izjemno obetavna umetnica in prejela prestižno nagrado Danila Kocjančiča. Pesem Amarsi o no na ganljiv in družbeno angažiran način obravnava temo nasilja nad ženskami, opozarjajoč na skrb vzbujajočo statistiko, ki kaže, da se je število primerov femicida, ki je najskrajnejša oblika nasilja nad ženskami, v zadnjih letih dramatično povečalo. Pevka s svojo glasbo tako izraža pomembno sporočilo in poziva k ozaveščanju in boju proti vsakršnim oblikam nasilja nad ženskami.

Ohranjate v svoji glasbi povezavo s spomini in čustvi iz otroštva? Kako otroške sanje vplivajo na vaše ustvarjanje?
Gotovo. Iskreno in na kratko povedano, iz otroštva ohranjam posebno brezskrbnost in spontanost ob pisanju pesmi in ob petju. Nimam rada konstrukcij, nimam rada slediti nekemu standardu. Rada pojem in pišem, kar samo pride iz mene. Res je, da je treba narediti neko raziskavo, da najdeš svoj stil ali da se izboljšaš, ampak lahko se zgodi, da se na poti izgubiš. Glede pa otroških sanj, seveda jih ohranjam. Odkar se spominjam, mi ni zbežala priložnost, da ne bi doma postavila pravega šova. Plesala in pela sem po celi hiši. Imam pa še svoj mikrofon iz papirja, ki sem si ga ustvarila pri desetih letih. Moje sanje so vedno bile pevska kariera, čeprav si je nisem še predstavljala in se nisem tega sploh zavedala.

Kdo so vaši vzorniki v glasbenem življenju? Kaj pa v osebnem?
Moji vzorniki so Alexia, Christina Aguilera, Aretha Franklin, Etta James, Aerosmith, Bon Jovi, Alicia Keys. Ne znam izbrati. V osebnem življenju pa je gotovo moja mama. Iskrena, dobrosrčna, čustvena, včasih komplicirana in težavna, saj je preživela veliko v življenju, ampak je znala vsako oviro preskočiti. Mi pomaga v katerikoli situaciji in stalno me spodbuja k izboljšanju. Ponosna sem na svojo mamo.

Kako pomembno je za vas, da delate z drugimi umetniki pri ustvarjanju glasbe? Verjetno ti sodelovalni odnosi bogatijo vašo glasbeno izkušnjo, kajne?
Mislim, da je to najpomembnejše, saj se od drugih lahko veliko naučiš in je skupina vedno boljša od ene same glave.

Kaj vas je navdihnilo, da ste napisali in zapeli pesem Amarsi o no, ki govori o družinskem in partnerskem nasilju?
Pesem sem napisala pred dvema letoma s prijateljico Cristiano d’Aurio. Vsebino sva črpali iz izkušenj in izpovedi svojih prijateljic ter različnih žensk. Hvaležna sem, da sama nimam tovrstne izkušnje, a sem izredno čutna oseba in se z lahkoto vživim v čustva drugih, tako da sem se v tekst in nato tudi v izvedbo vsekakor poglobila. Ljubiti se ali ne, ko je način, s katerim me ljubiš, nasilje. S pesmijo Amarsi o no opozarjam na problem nasilja nad ženskami ter rada bi spodbudila vse, ki so prizadete zaradi tega problema, da prepoznajo svojo vrednost in da prepoznajo, da si zaslužijo ljubezen, ki ne boli. Ljubezen in nasilje nimata nič skupnega. Upam, da bo pesem poleg tega, da bo razveselila javnost zaradi svoje spevnosti, še bolj ozavestila družbo o tej pomembni temi in da bo ljudem morda tudi pomagala v njihovi izkušnji.

Kakšne izkušnje ste pridobili z letošnjim nastopom na Melodijah morja in sonca?
Na festivalu sem se res zabavala. Izkušnjo bi stokrat ponovila, organizacija je dobro delovala, imela sem zelo pridne glasbenike, vse je funkcioniralo. Z nastopom sem bila zadovoljna. Bila sem polna energije in mislim, da so vsi to opazili. Komaj sem čakala na uro, ko bom lahko stopila na oder. Zame je bila to tudi pomembna izkušnja, saj sem prvič nastopila na pomembnem odru v Sloveniji. Gotovo sta me festival in sodelovanje z zelo dobrimi glasbeniki obogatila.

Kaj vam osebno pomeni nagrada za obetavnega izvajalca oziroma avtorja, še posebej glede na zapuščino Danila Kocjančiča v slovenski glasbi?
Nagrada mi veliko pomeni, ker so na festivalu prvič nagradili dva izvajalca, ne samo enega. To pomeni, da je kvaliteta pesmi bila visoka in da sva žirijo spravila v krizo. (smeh) Meni je pa osebno veliko pomenila, saj je festival pomenil moj prvi nastop v Sloveniji. Sedaj pa že planiram za naprej. To je bil lep začetek.

Ste prejeli kakšne reakcije od poslušalcev, ki so doživeli fizično ali psihično nasilje? Kako te zgodbe vplivajo na vas?
Nekaj jih je bilo in sem bila na te zelo ponosna. Občinstvo je v glavnem dobro sprejelo pesem in sporočilo. Že od začetka sem upala, da bo pesem komu pomagala v privatnem življenju, kar mi je očitno uspelo. Zelo sem ponosna na to pesem. Pred nastopom me je najbolj skrbelo, ali bom dovolj dobro nastopila na odru, ali bo pesem dovolj, ali bom pesmi kos. Najpomembnejše mi je bilo to, da bom lahko rekla: »Okej, sem bila dovolj pridna za pesem in sporočilo.«

Kakšna je po vašem mnenju odgovornost glasbenikov, da se dotikajo težkih tem in s tem spodbujajo razpravo v družbi?
Glasbeniki lahko s pesmijo pridemo v stik z veliko publiko, to pomeni, da imamo moč in dolžnost, da sporočamo nekaj dobrega in koristnega. Logično je, da so v redu tudi lahkotne pesmi, saj so tudi take potrebne. Življenje je užitek. Ampak pomembno je, da se tudi soočamo s pomembnimi tematikami, posebno s tistimi, ki so najbolj potrebne. Na žalost sta femicid in nasilje nad ženskami še preveč aktualni tematiki.

Ste spremljali otvoritveno slovesnost letošnjih olimpijskih iger? Kateri trenutek glasbene otvoritve vas je najbolj ganil ali navdihnil?
Iskreno povedano, med otvoritvijo olimpijskih iger sem bila na dopustu. Ampak sem si otvoritev ogledala kasneje preko YouTuba. Kako naj ne omenim Celine Dion, ene najboljših pevk vseh časov? Bila je izredna. Še posebno vedoč, kar je doživela in doživlja v zadnjih letih. Bila sem v solzah.

Kakšno vlogo vidite za glasbo v prihodnosti glede na trenutne družbene in globalne izzive?
Mislim, da bom to vprašanje povezala s prejšnjim vprašanjem o odgovornosti glasbenikov. Zdi se mi, da smo v težkem trenutku nasploh. Občutim neko izgubo vrednot in občutljivosti med ljudmi. Naj niti ne omenim grozote vojn. Menim, da bi se vsi umetniki, ne samo glasbeniki, morali več soočati s pomembnimi tematiki, debatirati o prihodnosti, se angažirati in spodbuditi družbo.