Gregor Ravnik v Cankarjevem domu do solz ganil celo samega sebe

Le leto dni po prvem samostojnem koncertu je Gregor Ravnik stopil na najeminentnejši oder in ob premierni predstavitvi drugega albuma z naslovom Verjamem do zadnjega kotička napolnil Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.

Verjamem ni le ime novega albuma Gregorja Ravnika, temveč njegova življenjska filozofija. Ni le naslov skladbe, ampak zgodba o zaupanju v dobro, v ljudi in vase. Je melodija, ki nevsiljivo odstira vrata v prostor, kjer se srečata nežnost in vera. »Če verjameš, bo lažje ti vse in pusti, naj te vodi srce,« poje v pesmi, ki je v Gallusovi dvorani zanetila val čustev.

»Doživel sem točno to, kar sem sanjal, to, kar sem verjel, in točno to, kar sem si želel,« je pod vplivom močnih doživljanj povedal Gregor po skoraj dvournem koncertu. »Nekje na polovici sem se za trenutek zamislil, pogledal naokoli in dojel, kaj se mi dejansko dogaja. Takrat sem se zavedel, da doživljam presežek vsega, kar sem si lahko zamislil.«

Verjamem – zgodba o zaupanju

Na novem albumu Verjamem, ki je v vsej svoji veličini premierno zazvenel v hramu slovenske glasbe, z bendom eksperimentirajo z novimi skladbami, z novimi priredbami, zato glasba zveni nekoliko drugače od prvenca Med nama. »Tudi mi se spreminjamo. Imamo nov pogled na to, kako doživljamo pesmi, besedilnost in sporočilnost pesmi se spreminjata. Vsekakor pa se spreminja glasba, ker se z njo spreminjamo tudi mi,« pojasni Gregor Ravnik, Marko Hrvatin pa ga dopolni, da ne samo, da se spreminjajo, ampak predvsem, da rastejo.

Čutna interpretacija

»Vsak od nas. Še posebej pa Gregor kot interpret. Aktivno se vključuje v nastajanje pesmi in jih tako še bolj čuti. Glasbi dodaja svežino, nekaj svojega, in interpretacija postane bolj čutna.« Marko Hrvatin pravi, da so odzivi po koncertu vrhunski, zaveda se, da so publiki ponudili presežek, ki ga bodo poskušali držati še naprej. »Vsak koncert mora obiskovalcem pričarati nekaj novega,« je jasen Gregor, ki predvsem verjame, da pesem Verjamem nosi najmočnejše sporočilo, ki ga želi širiti med ljudi. »Slediti srcu in verjeti, da moramo poti, ki nas vodi do cilja, zaupati in verjeti, da je to, kar nam prinaša življenje, samo dobro. Mu zaupati, da nas usmerja na pravo pot.« In pot Gregor deli z glasbeniki, ki so mu danes stali ob strani tudi na odru in obiskovalcem nizali presenečenja. Z vsakim gostom posebej je pričaral drugačna doživetja.

Posebni gosti in nepozabna presenečenja

»Z Mefom sva prvič nastopila skupaj, takrat sem bil res ganjen. Imeti ob sebi svojega vzornika, ikono pisanja besedil – to so res nepozabni trenutki.« Ne samo Drago Mislej – Mef, pisec večine Gregorjevih besedil, z njim je zapela tudi Sara Briški Cirman – Raiven.

»Lepo je sodelovati z ljudmi, ki jih čutiš. Lepo je imeti ob sebi prave ljudi, zato sem na oder moral povabiti tudi Raiven, moj najboljšo prijateljico, za katero vem, da mi bo vedno stala ob strani.« »Ampak, a vi veste, da Gregor na odru deluje dosti bolj priden, kot je v resnici?« se je nasmehnila, in dodala, da čaka, kdaj se bo na odru pokazala tudi ta Gregorjeva plat. »Album Verjamem poslušaš, če želiš imeti lep romantičen večer s svojo ljubljeno osebo,« je še zaključila.

»Uspelo mi je to, v kar sem verjel!«

Prav posebno ljubezensko pravljico pa sta, kot še eno od mnogo presenečenj večera, pripravila izjemna plesalca Nina Gerič in Arnej Ivkovič, nekdanji zmagovalec oddaje Zvezde plešejo. Arnej je v ritmih salse na pesem Slika z morja zaplesal s Saro Lamprečnik in Moniko Avsenik, Nina pa je zaplesala kar z Gregorjem, kar je predvsem presenetilo njegovega očeta Fredija: »Gregorja sem videl plesati samo na maturantskem plesu, ko je z mamo zaplesal tisti počasni valček. Danes se je res izkazal!«

Nina in Arnej sta zaplesala čutno in nadvse romantično rumbo v ritmih skladbe Za vse čase, ter nam s tem pričarala nepozabno ljubezensko zgodbo. »V čast mi je bilo ponovno plesati na tem velikem odru Cankarjevega doma, hkrati pa sem vesel in počaščen, da me je Gregor povabil in da sem mu lahko pomagal pričarati to čudovito vzdušje. Užival sem v ustvarjanju, ko sem njegove pesmi prelevil v plesno zgodbo. Ogromno pa mi pomeni tudi to, da sem dejansko zaplesal na pesmi, ki so, iskreno, tudi meni najbolj pri srcu!«

Tu pa presenečenj še ni bilo konec. Gregor je vsem zbranim namignil, da se pod njihovimi sedeži skrivajo čisto sveži USB ključki z novim albumom Verjamem. Da pa je večer bil takšen, kakršnega si je zamislil Gregor, je poskrbela njegova zasedba, njegov bend, tokrat v nekoliko razširjeni ekipi. Na klaviaturah ga je spremljal Gašper Konec, na tolkalih Vid Ušeničnik, na bobnih Jure Rozman, na bas kitari Anže Langus Petrović – Dagi, na kitari Marko Hrvatin, na trobenti Mitja Bobič, in kot njegova stalna vokalna podpora, izjemni Monika Avsenik in Sara Lamprečnik.

Skupina, ki diha kot eno

»Peti back vokale z Gregorjem je nekaj najboljšega na svetu. Ponosna sem, da smo dobri prijatelji tudi izven odrov. Lepo se je družiti z njim, ker imava podoben humor in podobno doživljava nekatere stvari,« pove Sara, Monika pa doda: »Gregor ima tako močen glas, da moraš kot backvokalist res iz sebe stisniti vse. Užitek je peti s tako izjemnim človekom, ki ima izjemen glas. Obe s Saro uživava v petju, tako skupaj kot ob Gregorju.«

Zanj pravita, da je tako na odru kot v zaodrju prijazen, zabaven, se rad smeji, predvsem pa je spoštljiv do vseh članov ekipe, s katerimi so pričarali drugačen koncert od ostalih, je iskren tudi Marko Hrvatin, ki je ustvaril glasbo za marsikatero Gregorjevo skladbo.

Čaroben večer, ki ga bo kmalu mogoče znova podoživeti

Celoten koncert je snemala Televizija Slovenija, predvajali ga bodo v začetku prihodnjega leta. »In zato smo nosili toliko večjo odgovornost, imeli veliko več priprav kot sicer. Vadili smo več mesecev, na trenutke je bilo tudi stresno, ker je bil to za vse nas največji koncert do zdaj in prvič smo zares nastopili v Ljubljani.« Pravi, da so se trudili, da je bil prav vsak del koncerta popoln. »Na koncu sta z odra zasijala lepa energija in zvok, celotna izvedba se je je povezala v lepo celoto. Ampak moram priznati, da sicer nisem človek, ki ima tremo, danes pa sem jo pa imel.«

Povsem brez treme pa je večer skozi dve raznoliki uri popeljala televizijska voditeljica, Bernarda Žarn, ki ni mogla skrivati navdušenja: »Res je bil čudovit večer. Gregor nas v pesmi Verjamem spodbuja, naj pustimo, da nas vodi srce – in po poti srca nas je popeljal tudi v Cankarjevem domu s svojimi melodijami. Do solz lepo.«

Številne uspešnice

Poleg že znanih najnovejših skladb Ponoči, Le midva in Slika z morja sta poleg Verjamem – ta je na platformi YouTube že krepko presegla 100 tisoč ogledov – premierno zazveneli dve povsem novi. »Ena od njiju je pesem V naši ulici, ki ima zame najlepše besedilo na novem albumu. Je nostalgična in me popelje v dobre stare čase,« pravi Marko. »Če pa upoštevam emocije, ki se prebudijo v meni, pa je zagotovo najlepša Verjamem. Sem vesel in ponosen, da je edino besedilo na novem albumu, ki ga ni napisal Mef, plod najinega skupnega dela z Gregorjem.« In to je skladba Le midva, ki je v obeh prebudila nekaj najiskrenejših emocij. »Skladba je namenjena prijateljema, paru, ki sta se včeraj poročila, in sta bila z nami na koncertu, zato se nas je vseh še toliko bolj dotaknila«.

»Danes sem dejansko pel njima. Sedela sta v prvi vrsti … Ko zapoješ prijatelju, se te pesem dotakne na drugačen način. In moram priznati, da te čarobni trenutki odpeljejo nekam drugam. Za trenutek sem zapustil oder in se preslikal drugam,« ga je dopolnil Gregor.

Vsak od članov verjame v nekaj svojega, Marko predvsem v to, da je življenje eno samo. »Zato moramo verjeti v dobre stvari. Živeti moramo lepe trenutke in se obkrožati z ljudmi, ki jim verjamemo in zaupamo. Ker samo tako zares nikoli nismo sami.«

Družina, ki verjame

Poleg glasbenih gostov pa je poleg nabito polne dvorane z Gregorjem dihala tudi družina, sestra Metka, mama Hedvika in oče Fredi. »Nisem še povsem dojel, kaj sem pravkar doživel. Emocije še kar prihajajo na plano. Gallusova dvorana, center slovenske glasbe – kaj še hočeš lepšega kot to. Primorci bi rekli, da takšen večer trga gate!« je bil radoživo razpoložen Gregorjev oče. »Pokazal je več kot kadarkoli do zdaj. Vedno da vse od sebe, tokrat pa je na odru izlil svoje srce.« Recept, kako vzgojiti takšnega sina, pozna mati, ki drži vsaj tri vogale hiše, včasih kar vse štiri. »Naju je presenetil s plesom in z akustično izvedbo, tega res nisem pričakoval.«

Gregorjevi starši ga podpirajo na skoraj vseh koncertih: »Napolnjena dvorana? Zame je bila razprodana. Nekaj praznih stolov je bilo od tistih, ki niso našli prostega parkirnega mesta in so zamudili na koncert,« se pošali oče, ki pravi, da je ponosen, da je Gregor ob pesmih, ki so posvečene dotičnim ljudem, znal odpreti srce. »Starši včasih vidimo na odru več od ostalih. Videla sva tisto, česar ne morejo videti vsi. Izlil je srce na odru in takšen je naš Gregor,« ne more skrivati ponosa. »Jaz verjamem v Gregorja. Nekoč sem mu rekel, samo nebo je še pred tabo, ne spuščaj se nižje.«

In je poletel. Samo mesec po prvi obletnici prvega samostojnega koncerta v Poletnem gledališču Studenec, ki ga je prav tako razprodal, je napolnil eminentno Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. So naslednje akustične Križanke?