Festival slovenskega šansona 2025: Kateri šanson bo najboljši?

Na to vprašanje bodo poskusili odgovoriti na Festivalu slovenskega šansona 2025, ki se bo zgodil v nedeljo, 16. novembra, s pričetkom ob 20. uri. Žal neposrednega televizijskega prenosa ne bo, tako da se lahko pridružite neposrednem radijskem in video prenosu na spletni strani Prvega programa Radia Slovenija. Glasbeni večer, ki se bo odvijal v Domu kulture Velenje, bosta letos povezovala Igor Velše in Višnja Fičor.

Edinstven festival

Tik pred pričetkom tega edinstvenega festivala, skozi katerega skozi zgodbe spregovorijo šansoni, smo se pogovarjali tako z Andrejem Prezljem, ki je glasbeni urednik na Prvem programu Radia Slovenija in urednik letošnjega festivala kot tudi z Matejem Jevniškom, ki je urednik glasbenega in razvedrilnega uredništva na Radiu Slovenija.

Prvi program kot ambasador šansona

Andrej, Slovenski šanson je festival z dolgo tradicijo in zelo posebnim značajem. Kako se danes, v času instantne pop kulture in hitrih digitalnih formatov, pripravlja festival, ki temelji na besedi, zgodbi in glasbeni interpretaciji?
Drži. Začetki festivala segajo v leto 1984. To je bil še festival Jugoslovanskega šansona pod vodstvom Bojana Adamiča. Festival je nekako zamrl potem leta 1990. Na Prvem programu je prišlo do obuditve festivala nato leta 2001 in je potekal vse do leta 2013. Po desetletnem premoru pa smo se na Prvem programu Radia Slovenija odločili, da je čas za obuditev festivala – saj smo opazili, da kar veliko slovenskih glasbenikov ustvarja v duhu šansona. Tako smo leta 2023 na razpis prejeli kar 66 skladb, letos 57 skladb. Kar seveda pomeni, da je zvrst šansona še vedno relevantna hkrati pa festival odpira vrata mlajši generaciji slovenskih šansonjerjev.

Kot glasbeni urednik Prvega programa Radia Slovenija imate edinstven vpogled v razvoj domače glasbene scene. Kje danes vidite šanson?
Upam trditi, da je Prvi program nekakšen ambasador šansona – šansone lahko slišite v naših glasbenih izborih, šansonjerji nastopajo tudi v oddaji Prva vrsta, kolegica Teja Klobčar pogosto v oddaji Pesem v žepu naredi daljšo recenzijo albumov in pogovore s šansonjerji.

Prvi program Radia Slovenija ima posebno poslanstvo – negovati slovensko besedo in glasbo. Kaj vam osebno pomeni, da se festival odvija prav pod okriljem radia, in kako se ekipa programsko in produkcijsko vključuje v ta proces?
Radio je odličen medij za festival; radijski eter doseže tiste nekoliko starejše poslušalce, kot verjetno tudi poslušalke in poslušalce srednjih let, sploh tiste, ki se peljejo v avtomobilu, hkrati pa mlajši poslušalci izvejo informacije tudi preko naših socialnih medijev ali portala MMC. Kot urednik festivala imam prste povsod, saj je nujno, da ima en človek pregled vseh segmentov festivala tudi če katerega ne pokriva – tako sem zadolžen za komunikacijo z glasbeniki, organizacijo tonskih vaj, zbiram tehnične rajderje za našo produkcijsko ekipo, pišem sporočila za javnost, kakor tudi spremno besedilo za glasbeno izdajo šansonov. Sem tudi nekakšen vezni člen med glasbeniki in našo produkcijsko ekipo, če pride do kakršnih koli sprememb to seveda obvestim obe strani.

Publika šansona je pogosto opisana kot zahtevna, zrela, a tudi hvaležna. Kako danes poslušalci sprejemajo tovrstne festivale in ali opažate, da se zanimanje za šanson med mlajšimi generacijami morda znova prebuja?
Če sklepam po koncertu Hostnika in Krečiča, ki se je zgodil 25. oktobra, je bilo med poslušalci kar nekaj mladih obrazov. Ali bo veliko mladih na sklepnem večeru Festivala slovenskega šansona, nimam podatka. Vem, pa da karte za šanson kar hitro kopnijo, tako da pričakujem precej napolnjeno dvorano.

Sodobni trubadurji

Matej, kot glasbeni urednik nosite pomemben del odgovornosti za umetniško in programsko podobo festivala. Kako ste se lotili izbora in koncepta – kaj je bil vaš glavni kriterij pri sestavljanju letošnjega programa?
Glede na to, da je festival tekmovalnega značaja težko govorimo o konceptu, vsaj v začetkih. Koncept se pravzaprav izoblikuje kasneje, s prijavljenimi skladbami prek razpisa, nato izbora strokovne komisije in šele nato lahko začnemo govoriti o obrisih koncepta. Če govoriva o krovnem konceptu ozirom kriterijih, pa šanson že sam po sebi nastane kot pesniški »izbruh« v povezavi z glasbo. Besedilo je tisto, ki mora imeti umetniško vrednost. Seveda tudi muzika nosi svoj del te odgovornosti.

Festival Slovenski šanson ima svojo tradicijo, a tudi svojo občinstvo, ki pričakuje presežek – tako v besedilu kot v interpretaciji. Kako težko je danes najti avtentične ustvarjalce, ki še znajo pripovedovati zgodbe skozi pesem?
O tem bi lahko razglabljali zelo široko, od krize vrednot do individualizma in skorajda čustvene otopelosti sodobnega človeka. Šanson se mora roditi iz osebne izkušnje, iz krika, kritike, poteptanosti, krize … a vse to mora avtor občutiti na lastni koži. Zato da se izpove, da zadrhti njegova duša, se na odru da poslušalkam in poslušalcem. In nato mu verjamemo, ko se naježi koža, ko ga razumemo in se lahko poistovetimo z njegovo pripovedjo. Gre za sodobne trubadurje. In so, še vedno so med nami, kot boste lahko slišali in doživeli muziko na lastni koži.

Z uredniškega vidika – kaj pomeni priprava takšnega festivala za Radio Slovenija?
Predvsem v prvi vrsti izpolnjevanje poslanstva za nekomercialne in nišne vsebine. Šanson sam zase težko preživi nekje zunaj, naše poslušalstvo je v zadnjih letih malo zatavalo v nenavadne okuse in trivialnost. Ravno zato pa je tukaj javni servis nacionalnega medija, da kljub vsemu postavlja smernice in pokaže, da je tukaj še kaj drugega od enostavnih glasbenih in besednih vzorcev. Nacionalni medij ne sme nikoli pozabiti na svojo izobraževalno vlogo, ki sploh ni tako minorna. Že glasbeni uredniki nosimo pomembno nalogo v zadovoljevanju zelo širokih glasbenih okusov in moramo krmariti med željami in našo lastno estetiko. Verjemite, ni enostavno. Je pa tako, da če nacionalni medij ne bo poskrbel za otroško, mladinsko, ljudsko, zborovsko, glasbo pihalnih orkestrov in godb ter šanson, nihče ne bo. Kljub vsemu mi letno na terenu in v naših studiih posnamemo ter arhiviramo ogromno koncertov, ki se nato predvajajo v etru nacionalnega medija. Če mi tega ne naredimo, potem vseh teh glasbenih vsebin ni. Prav tako je s projekti, kot je Festival slovenskega šansona. So sicer velik organizacijski in finančni zalogaj a ravno za to smo tukaj. Kaj bomo pustili zanamcem, je naša odgovornost. Upam, da ne praznih arhivov.
Na tem mestu se moram zahvaliti Festivalu Velenje, ki je z nami vstopil v koprodukcijo in je na lokalni ravni izpeljal svojo nalogo več kot odlično. Nič ni samoumevno, tudi interes za nišne vsebine ne. Tega se moramo zavedati.

Če bi morali opisati letošnji festival v treh besedah – katere bi izbrali?
Drzen, sodoben in strasten.

Šanson je glasbeni izraz, ki izhaja iz francoske tradicije in označuje pesem z izrazito literarno vsebino. Gre za intimno, pogosto pripovedno pesem, ki združuje poetičen besedilo z občutljivo, minimalistično glasbeno spremljavo, običajno kitaro ali klavirjem. V središču šansona je zgodba ali čustvo, pogosto melanholično, nostalgično ali refleksivno, pri čemer izvajalec poudarja interpretacijo in besedilno izražanje bolj kot tehnično virtuoznost. Klasični primeri prihajajo iz Francije, a žanr je vplival tudi na glasbeno sceno drugod po svetu.

Slovenski šanson 2025

Na festivalskem odru se bo v tokratni ediciji predstavilo enajst izbranih zasedb – pisana bera tako izvajalsko in glasbeno, tudi tematsko. Ton glasbenega večera bo, kot se za šanson leta 2025 spodobi, poetično klasičen in sodoben. Po odpetih tekmovalnih skladbah bo tričlanska strokovna komisija na prireditvi podelila nagrado za najboljše besedilo, najboljšo glasbo, nagrado za obetavnega mladega avtorja ali izvajalca ter veliko nagrado slovenski šanson 2025 za najboljši šanson v celoti. Na tekmovalnem odru se bodo predstavili (celotno predstavitev tekmovlacev si lahko ogledate tukaj):

1. Matjaž Romih – Hohštapler
2. Café Noisette – Soška
3. Ana Mezgec in Nakána – Parkiram
4. Saša Lešnjek – Avtobus št. 6
5. Nina Virant – Vedno je pa tvoje lice
6. Urška Bergant – Zlati časi
7. Ana Maria Mitić – Oda vodovodarju
8. Žigan Krajnčan – Zrcalo
9. Nuša Ofentavšek – Zdaj je čas za naju dva
10. Primož Vidovič – Kruha in iger
11. Jure Ivanušič & Nordunk – Zrcalo družbe

Posebna nagrada

Na Festivalu Slovenskega šansona bodo podelili tudi nagrado Franeta Milčinskega – Ježka, ki bo letos podeljena že sedemintridesetič. Kdo bo prejemnik bo znan v nedeljo zvečer … Dosedanji nagrajenci pa so: Marjan Marinc, Bojan Adamič, Srečko Golob, Urban Koder, Iztok Mlakar, Mojmir Sepe, Ervin Fritz, Jani Kovačič, Tomaž Pengov, Pavel Lužan, Gojmir Lešnjak, Vita Mavrič, Zlatko Šugman, Jure Ivanušič, Črt Škodlar, Nataša Tič Ralijan, Andrej Rozman Roza, Sašo Hribar, Kolektiv Narobov, Adi Smolar, Tone Partljič (za življenjsko delo), Lado Leskovar, Vinko Möderndorfer, Barbara Cerar, Tone Fornezzi – Tof (za življenjsko delo), Tilen Artač, Toni Gašperič, Marko Radmilović, Ljerka Belak, Desa Muck, Drago Mislej – Mef, Zoran Predin, Jurij Souček (za življenjsko delo), Marko Brecelj, Vlado Kreslin, Svetlana Makarovič, Vlado Poredoš, Tomaž Domicelj in Sašo Hribar (posthumno) ter Boris Cavazza.