INTERVJUJI

Čustva so izvor ustvarjalnosti, pravi Mojka Mehora Lavrič

Novi izzivi prinašajo nova spoznanja

Brezmejna domišljija in igriva radovednost, ki požgečkata tvojo dušo. Dostojanstvena modrost, ki se ji spoštljivo prikloniš. Vse to in še več je skrito v glasbenih delih karizmatične, vsestranske avtorice besedil, ki zna tudi najbolj duhamorne dogodke in pripetljaje opisati humorno, zabavno.

Kako se je pletla vaša življenjska in glasbena pot do danes?

Glede na to, da sem rastla v Piranu, je bila moja življenjska pot že od samega začetka prepletena z umetnostjo, saj je Piran mesto, kjer umetnost začutiš na vsakem koraku. Vsak človek se izraža na svoj način in jaz sem se že od nekdaj skozi pisano besedo. Mislim, da je to prva zaznala moja mama, ki mi je pri osmih letih podarila zvezek, v katerega sem kasneje pisala pesmi. Pri trinajstih letih sem napisala nekakšno knjigo, ki je obsegala devet poglavij in nekaj kratkih zgodb. In to je bil pravzaprav začetek. Imela sem srečo, da so me spodbujali starši in tudi slavisti v osnovni in srednji šoli, ki so moje pesmi radi objavljali v šolskih časopisih. Umetnost sem vedno prepletala s športom in v času študija na Fakulteti za šport sem sodelovala z glasbenikom Juretom Hübscherjem. V tem obdobju sem pisala besedila predvsem za glasbeno-gledališke predstave. Med tednom sem pisala v Ljubljani, med vikendom pa smo imeli intenzivne vaje v Piranu. Jure je svetoval, da bi pesmi posneli v studiu, in naš prvi producent je bil Andrea Flego. Snemali smo v glasbenem studiu v Tartinijevi hiši, kasneje pa v Čežarjih, kjer sem spoznala svojega moža Aleša Lavriča, tudi glasbenika. Skupaj ustvarjava že skoraj četrt stoletja. V tem času je nastalo več sto besedil. Mnoga so objavljena na zgoščenkah, druga so vpeta v glasbeno-gledališke predstave in muzikale.

Kako je biti avtorica besedil danes in kako včeraj?

Vse življenje se učimo, spreminjamo in predvsem notranje rastemo. Pomembno pa je, da v sebi ohranimo tisto otroško ustvarjalnost, ki jo čas žal velikokrat oklesti, ker se v življenju začnemo posvečati drugim zadevam na bolj konkretni ravni. Vendar je pomembno, da si dovolimo biti drugačni, da se ne pustimo ukalupiti, da sanjamo. In če ob tem veš, kaj hočeš, nobena pot ni pretežka in si pripravljen premagati vse ovire. Če primerjam svoje ustvarjanje nekoč in danes, je najbrž najbolj bistvena razlika ta, da sem nekoč več pisala zase, zdaj pa v glavnem pišem za druge. Besedil sicer nikoli ne pišem na zalogo. Vsaka pesem je namenjena in napisana posebej za določenega izvajalca, temu se popolnoma posvetim.

Kje je vaš glasbeni košček pod soncem?

Pišem predvsem za otroke in mlade. Besedila za otroke imajo namreč širino, tematika pokriva praktično vsa življenjska področja, medtem ko se tematika besedil za odrasle precej zoži in nazadnje večina odraslih pevcev poje samo še o ljubezni. Moj košček pod soncem so gotovo otroški muzikali. To pravzaprav najraje pišem, čeprav gre za zelo zahtevno delo. Muzikale, ki sem jih napisala, smo z ekipo soustvarjali celo leto. Najprej se je potrebno temeljito poglobiti v samo zgodbo in natančno raziskati tudi vse okoliščine. Šele po kakšnih dveh mesecih intenzivnega raziskovanja se postavi ogrodje zgodbe in nato sledi faza pisanja besedil za pesmi in dialogov. Navadno Aleš sočasno že ustvarja glasbo, v tej fazi se oblikujeta tudi kostumografija in scenografija. Ko je vse pripravljeno, začnemo z vajami in s snemanji. Skratka, vsak muzikal je res konkreten projekt.

Primorka Mojka Mehora Lavrič je znana kot avtorica besedil za glasbo številnih slovenskih izvajalcev, zanje je na glasbenih festivalih prejela več nagrad. Rodila se je 13. avgusta 1970, in sicer v Kopru. Zaposlena je na Osnovni šoli Cirila Kosmača Piran.

Mojka Mehora Lavrič
Mojkin košček pod soncem so gotovo otroški muzikali. Foto: Aljaž Lavrič

Kaj je pogoj za uspeh pri pisanju tekstov: delavnost, predanost, strast?

Čustva. Brez čustev ni besedil, ni glasbe, ni umetnosti. Čustva so izvor ustvarjalnosti, kasneje pa je seveda potrebna tudi predanost, vztrajnost in delavnost. Ljudje mislijo, da je za kakršnokoli ustvarjanje potreben samo talent, a dejstvo je, da se za vsakim umetniškim produktom skriva tudi delavnost umetnika. Potem pa vse skupaj posuješ še s čarobnim prahom, ki se mu pravi domišljija.

Je naloga prave besedilopiske v prvi vrsti biti iskrena ali ugajati?

Kadar ustvarjaš za mlade, je pomembna predvsem sporočilnost besedil. Kot pedagoginja nikakor ne morem mimo tega. Kljub temu smo pisci besedil precej omejeni, predvsem kadar pišemo za različne glasbene festivale, kjer je praktično standardna omejitev tri minute na posamezno skladbo. Tudi sama struktura pesmi je ponavadi klasična s kiticami, z refreni in instrumentalnimi vložki. Ustvarjalno svobodo je torej potrebno najti znotraj tega in to je poseben izziv. Nekoč smo s pesmijo Do vsakega srca nastopili v oddaji Orion, kjer sem imela čast sodelovati v intervjuju skupaj z gospodom Dušanom Velkavrhom. Beseda je tekla ravno na to temo, ali je pisanje besedil obrt in v koliki meri je potrebno ugajati publiki. Pišemo za poslušalce, za izvajalce ali zase, da svojo dušo izlijemo na papir?

Je pretirano, če rečemo, da je komad Ustvarjamo spomine slavospev iskrenemu prijateljstvu?

Pesem Ustvarjamo spomine, ki je bila napisana za mlado pevko Arniko Marancin, vsekakor sporoča, da je iskreno prijateljstvo nekaj najbolj pomembnega predvsem na področju odraščanja. To se je zelo pokazalo v času izolacije mladih med pandemijo. Najbolj so pogrešali stike s prijatelji. Prav skupaj s prijatelji ustvarjamo spomine na mladost in taka prijateljstva nas spremljajo vse življenje. So naša oporna točka v mirnih in viharnih časih.

Pesem Keltska balada izraža občutek za naravo, sožitje med človekom in naravo. Od kod navdih?

Keltsko balado sem napisala po vrnitvi z Irske, kjer sem bila na izobraževanju. Sem velika ljubiteljica irske glasbe in predvsem njihovega plesa, ki je res nekaj posebnega. To je dežela, ki te s svojo glasbo in naravo ter z zgodbami dobesedno začara. In to čarobnost sem skušala preliti v pesem. Nastala je v ustvarjalnem karantenskem času prvega vala epidemije, ko smo bili vsi doma in smo veliko prepevali, pisali in skladali. Tako je pač pri nas. Ko smo kasneje lahko stopili na plan, smo se odpeljali v dolino reke Dragonje, kjer je nastal tudi video, ki ga je posnel moj sin, študent digitalnih umetnosti in praks na Akademiji umetnosti v Novi Gorici. V času karantene smo si vsi želeli v naravo. Šele takrat, ko ti je nekaj odvzeto, začneš čutiti, kako pomembno je. Mislim in upam, da smo v tem obdobju vsi začutili, da je narava potrebna počitka.

Mojka Mehora Lavrič
Mojkina življenjska pot je že od samega začetka prepletena z umetnostjo. Foto: Aljaž Lavrič

Skladba Moja melodija opisuje odnos med človekom in glasbo. Kako bi razložili ta odnos?

Ljudje smo že od nekdaj tesno povezani z glasbo. Zaradi hitrega tempa življenja to včasih sicer malo pozabimo, ampak ko te glasba ponovno sreča, se ji popolnoma predaš in se vrneš k svojim koreninam. Nekateri uspejo ta stik obdržati ves čas. Z glasbo se izražajo in je del njihove biti. Oni so glasba. Enostavno. Tak je moj mož, pa tudi najmlajša hči Minka. Ves čas poje, igra na inštrumente in pleše. Ampak res ves čas, zaradi česar se večkrat jezita starejša otroka, ker ni nikoli miru v hiši. Glasba je smisel njenega življenja in kompletno besedilo je popolnoma pisano na njeno kožo. To je bila ena od dveh pesmi, s katerima je julija letos zastopala Slovenijo na jubilejnem tridesetem Slavianskem bazarju v Belorusiji, ki je eden najpomembnejših festivalov za mlade umetnike. Čudovita izkušnja v mednarodnem prostoru, na festivalu, kjer ni nič prepuščeno naključju, ampak je vse dodelano do popolnosti.

Razgibana kariera vas verjetno tudi izčrpa. Kako poskrbite zase, da ne izgorevate?

Ko zaključim projekt, sem sicer utrujena, ampak vedno tudi srečna. To je ena od tistih stvari, ki te izčrpajo, istočasno pa tudi polnijo notranje baterije. So obdobja, ko veliko ustvarjam, pišem in režiram gledališke predstave in prireditve, sodelujem z različnimi umetniki, glasbeniki, pevci, igralci in koreografi. Prepletam njihovo ustvarjalnost, sposobnosti in znanje v čudovit umetniški trenutek. Vedno mi je v veselje sodelovati z njimi, ker so pripravljeni pridno delati za skupni cilj. Takrat je oder naš, preden odpremo svoja srca publiki. Nato pa sledi zatišje, ki je nujno potrebno pred ponovnim ustvarjanjem. Kaj takrat počnem? Potujem, če je le možno. Splezam na kakšno goro. Berem. Za sprostitev zmontiram kakšen video.

Kaj pa bo vaš naslednji glasbeni izziv?

Hm, trenutno se prepuščam toku. Naj me ponese novim izzivom naproti. Novi izzivi prinašajo nova spoznanja. Spoznanja pa odpirajo nova vrata, ki vodijo k dogodivščinam in novim poznanstvom. Se jih že veselim.

Pripravil: Rok Pogelšek

Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
1
+1
1
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Back to top button
X