EVROVIZIJA

Blišč in beda Evrovizije

Vse bližje je dan, ko bomo dobili že 58. evrovizijskega zmagovalca. Pred novim izborom je priložnost, da se spomnimo lanskega izbora. Če smo v prvem delu zgodbe spoznali, kako je Evropo zajela švedska evforija, tokrat spoznajmo blišč in bedo lanske evrovizije.

BakuFoto: Alesh Maatko

Na organizacijo 57. evrovizijskega izbora so se Azerbajdžanci pripravljali vse od njihove zmage v Nemčiji. Čeprav so mnogi dvomili, da bo z nafto bogata država v manj kot letu dni uspela uresničiti vse visokoleteče načrte, so bili pomisleki odveč. Azerbajdžanu je s trudom, približno osemsto prostovoljci in predvsem z velikim finančnim vložkom – za pripravo in organizacijo festivala naj bi porabili kar šestdeset milijonov evrov – uspel tudi gradbeni čudež. V le osmih mesecih so za potrebe izbora zgradili povsem novo in sodobno Kristalno dvorano, mogočno zgradbo, ki s svojo lego neposredno ob Kaspijskem jezeru predstavlja simbol povezave med azijski svetom ter Evropo. Evrovizijsko dogajanje si je v njej v živo ogledalo 16.000 gledalcev, dvorana pa lahko sicer sprejme še dodatnih 7.000 obiskovalcev. Samo za gradnjo objekta naj bi organizatorji porabili okoli 6 milijonov evrov. Za veličastno podobo, ki jo je v treh tekmovalnih večerih videlo približno sto petdeset milijonov televizijskih gledalcev po vsem svetu, pa so se stran od oči javnosti dogajale številne nepravilnosti. Aktivisti za človekove pravice so tako že med zgodnjimi pripravami na izbor v nedemokratičnem Azerbajdžanu opozarjali na grozote, ki se dogajajo za bliščem velikega dogodka. Iz središča Bakuja so zaradi prostora, ki ga je potrebovala na novo postavljena dvorana, nasilno pregnali precej domačinov in uničili njihove domove, oblasti pa so domačinom močno omejile tudi svobodo govora. 26. maja, na dan evrovizijskega finala, so državni organi nasilno zaustavili še protivladne proteste.

Od protestov do terorističnih napadov

Evrovizijo v nemirni državi, ki na severozahodu meji na Gruzijo, na severu na Rusijo, na jugu na Iran ter na zahodu na Armenijo, pa so tudi sicer zaznamovala številna nerešena politična in verska vprašanja. Armenija, s katero je Azerbajdžan v vojni že od leta 1994, je svojo udeležbo na evrovizijskem izboru najprej potrdila, nato pa je morala marca – po govoru azerbajdžanskega predsednika Aliyeveva, ki je Armence označil kot glavne državne sovražnike – zaradi varnostnih razlogov sodelovanje odpovedati. Organizacijo Evrovizije pa so zasenčile tudi druge sosede. Iran je Azerbajdžance uradno obtožil, da gostijo »gejevsko parado«, s čimer naj bi se obnašali v nasprotju z islamističnimi načeli. Pred iranskim veleposlaništvom v Bakuju so se tako vrstili protesti, ki so jih azerbajdžanske oblasti skušale zatreti z opozorili, da naj se tujci ne vmešavajo v državne zadeve.

Med organizacijo tekmovanja so Azerbajdžanci protestirali proti političnemu neredu in omejeni svobodi, s čimer so želeli svetovno javnost opozoriti na nepravilnosti, ki se dogajajo v tej zakavkaški državi. Napetosti so se v obeh državah zaostrile do te mere, da so morali Azerbajdžanci v času vaj in izbora preprečiti nekaj terorističnih napadov, tudi tistih, katerih cilj sta bila luksuzna hotela Hilton in Marriott ter celo Kristalna dvorana. Nekaj teroristov je celo kupilo karte za ogled izbora, a so oblasti v dvorani pravočasno uspele preprečiti najhujše. Cilj napadov naj bili predvsem izraelski predstavniki, zasedba Izabo. Slednjo je med bivanjem v Bakuju tako spremljalo več varnostnikov, svetovali pa s jim, da po torkovem predizboru, ko so izpadli iz tekmovanja, čim prej zapustijo Azerbajdžan.

Z azerbajdžanskega obrambnega ministrstva so sporočili, da so v drugi polovici maja aretirali štirideset članov teroristične skupine, eden med njimi pa je bil zaradi upora celo ubit. Oblasti o incidentih niso poročale, da ne bi, kot so poudarile, med prebivalci, glasbeniki in gosti zavladala panika.

Pogled na evrovizijsko palačo.Foto: Alesh Maatko

Na nepravilnosti je pred sklepnim večerom izbora opozorila tudi Loreen:
»Človekove pravice so v Azerbajdžanu kršene vsak dan. O takih stvareh ne
smemo molčati.« Iz tamkajšnje vlade so odgovorili, da želijo s
tovrstnimi posegi onemogočiti vpliv politike na tekmovanje.

S svojimi
argumenti očitno niso prepričali vseh, saj je Anke Engelke, nemška
sporočevalka glasov ter lanska gostiteljica izbora, o težavah jasno
spregovorila kar med neposrednim prenosom. »Nocoj nihče ne more
glasovati za lastno državo. Ampak dobro je, da lahko glasujemo. In da
lahko izbiramo. Srečno na tvoji poti, Azerbajdžan. Evropa te opazuje,«
je na zakulisne igrice namignila pred podelitvijo nemških glasov in s
svojimi besedami osupnila organizatorje ter gledalce.

Škandali, škandali …

Sicer pa lanska Evrovizija ni minila niti brez drugih, bolj običajnih škandalov, ki v zadnjem času dodobra zaznamujejo obfestivalsko dogajanje. Tudi tokrat se nekateri izvajalci niso mogli ogniti namigovanjem o plagiatorstvu svojih skladb, med katerimi so mediji še posebej izpostavili Joksimovićevo Nije ljubav stvar. Mnogi so že kmalu po uradni predstavitvi skladbe zatrdili, da je ta na las podobna uspešnici Paradise zasedbe Coldplay, a se organizatorji niso vmešavali. Tudi skladba Verjamem, ki je sicer delo srbskega avtorja Vladimirja Graića, je bila deležna nekaterih kritik, saj so poslušalci ocenili, da spominja na pesem Molitva, ki jo je napisal isti glasbenik in leta 2007 z njo prepričal Evropo. Očitkom o domnevnem plagiatorstvu se po zmagi ni mogla ogniti niti švedska predstavnica, pa tudi nekateri drugi pevci, ki naj bi na Evroviziji predstavili ”že slišane” skladbe. Z drugačnimi težavami pa so se med izbiranjem svojega predstavnika ukvarjali v Belorusiji. Na tamkajšnjem tekmovanju je februarja slavila Alyona Lanskaya z balado All my life, kmalu po zmagi pa so izvedenci dokazali, da si je pevka zmago priborila z manipuliranjem telefonskih glasov.

LitesoundFoto: Alesh Maatko

Zaradi kršenja pravil so jo diskvalificirali, namesto nje pa so v Baku odpotovali pevci zasedbe Litesound. Ti evropskega občinstva niso uspeli prepričati, njihova skaldba We are the heroes pa je obtičala v polfinalu. Podobno usodo je dočakala tudi predstavnica San Marina, Valentina Moretta, ki je morala prvotno besedilo svoje skladbe spremeniti zaradi kršenja pravil organizatorjev. Ta določajo, da pesem ne sme vsebovati nobenih komercialnih sporočil, njena prvotna skladba Facebook Uh, Oh, Oh pa naj bi promovirala znano socialno omrežje. Po opozorilu je pevka besedilo nekoliko spremenila in skladbo preimenovala v The Social Network Song. Zanimiv je tudi podatek, da je avtor omenjene pesmi Ralph Siegel, ki se je pred tridesetimi leti podpisal pod legendarno Ein bißchen Frieden. Če se vrnemo na tekmovanje v Bakuju, ugotovimo, da so izvajalci rumeni tisk polnili tudi neposredno pred evrovizijskim izborom. Ivano Čabraja, eno od spremljevalnih pevk iz hrvaške delegacije, so obtožili, da je v hotelu, kjer je bila nastanjena, kradla umetniške slike. Pevka je govorice označila za smešne in neresnične ter dodala, da obžaluje, da so take laži zasenčile glasbo. Za prav posebno zagato pa sta poskrbela norveški predstavnik in pevka iz Bolgarije, ki sta v četrtkovem predizboru v boju za deseto mesto prejela isto število točk. Boj za zadnje mesto, ki je še zagotavljalo uvrstitev v veliki finale, je bil tako napet do zadnjega. Več sreče je imel Norvežan Tooji, ki se je s skladbo Stay za las uvrstil v finale in tam končal na zadnjem mestu.

ToojiFoto: Alesh Maatko

Albanka navdušila, Hrvati spet razočarali

Prav Norveška pa je tista država, ki je v zgodovini tekmovanja največkrat končala na zadnjem mestu. Čisto na rep se je še pred lanskim tekmovanjem uvrstila kar enajstkrat, štirikrat pa za svoj nastop ni prejela niti točke. Nekoliko slabše – uvrstila sta se na 19. mesto – sta se lani odrezala dvojčka Jedward z Irske, države, ki se sicer lahko pohvali z rekordnimi sedmimi zmagami na izboru. Manj uspešni so bili tudi Grki, ki se prvič po devetih letih niso uspeli uvrstiti med najboljšo deseterico. Spomni velja še, da je Gruzija tokrat prvič, odkar od leta 2007 sodeluje na izboru, ostala brez uvrstitve v finale, tja pa se že tretjič zapored niso uvrstili Hrvati. Vidnejše uvrstitve našim južnim sosedom, ki so na Evroviziji v preteklosti že dosegali vrhunske rezultate, ni mogla priboriti niti ena najbolj uveljavljenih glasbenic v državi, Nina Badrić. Sklepni del tekmovanja se je izmuznil tudi San Marinu, ki se po treh poskusih še ni uspel prebiti skozi kvalifikacije. Mnogo bolj veseli so bili po tekmovanju v Bakuju Albanci, saj jim je njihova pevka Rona Nishliu zagotovila za zdaj najvišjo uvrstitev. Z blestečo izvedbo skladbe Suus je prepričala predvsem strokovne komisije in zbrala 146 točk, kar je zadoščalo za peto mesto. Albanka je prejela tudi nič kaj veličastvo nagrado Barbare Dex, ki jo evrovizijski oboževalci od leta 1997 podeljujejo najslabše oblečenemu glasbeniku na izboru. Rona je z glasovanjem zbrala 829 točk in tako gladko premagala drugo uvrščena dvojčka Jedward. Albansko pevko so več čas njenega bivanja v Bakuju pozorno spremljali tudi v domovini. Zaradi tamkajšnje tragične nesreče prvega predizbora niso neposredno prenašali, finalni evrovizijski izbor pa je preko televizijskih sprejemnikov spremljalo skoraj sedemsto tisoč od slabih treh milijonov Albancev. Veličasten sprejem je v Kosovu rojena pevka doživela tudi ob prihodu v Tirano, kjer so jo pričakali številni oboževalci. Čestital ji je predsednik albanske vlade Sali Berisha in dodal, da je doseženo peto mesto odlično darilo za stoletnico samostojne Albanije.

Albanska predstavnica na ESC 2012.Foto: Andres Putting / Eurovision.tv

Evropa se je zabavala … in glasovala

Čeprav so Rusi vajeni visokih evrovizijskih uvrstitev, so bili lani tudi sami prijetno presenečeni. Po tem ko so na državnem izboru premagale celo nekdanjega evrovizijskega zmagovalca Dimo Bilana in pevko priljubljenega dueta t.A.T.u., so bile Buranovskiye Babushke tudi v Bakuju ves čas v središču pozornosti. Njihova skladba Party for everybody je kmalu postala uspešnica in nepogrešljivi del tamkajšnjih zabav, mnogi pa so se spraševali, od kod ”babicam”, ki so v večini že zakorakale v sedmo desetletje, toliko dobre volje in energije. Kombinacija se je izkazala za zelo uspešno, ruskim predstavnicam pa je za doseženo drugo mesto čestital tudi Vladimir Putin. Politik je po izboru izrazil željo, da pridejo babice nastopit v Moskvo, ter obljubil, da jih v njihovi rodni Udmurtiji tudi sam obišče. Pevke pa so z visoko uvrstitvijo pripomogle tudi k prepoznavnosti njihove vasice in državo opozorile na nevzdržne razmere v regiji, kjer živijo. Z donacijo sredstev za obnovo tamkajšnje, med vojno porušene cerkve so izpolnile svoj cilj, ki pa je bil po uspehu v Bakuju še presežen. Lokalne oblasti so kmalu po izboru v naselju uredile vodovod in ob cestah postavile luči. Šola je po njihovi zaslugi dobila tudi brezžičen internet. »Imela sem vizijo, da se bodo v naši vasi razmere izboljšale, nisem pa si upala pričakovati, da bodo spremembe tako velike,« je povedala ena od članic zasedbe Alevtina Begisheva. Babice so kot kaže veliko zanimanja zbudile tudi pri Američanih, saj so o njihovi zgodbi pisali celo v časopisu The New York Times.

Nina BadrićFoto: Alesh Maatko

Angleščina še vedno prevladuje

Na Evroviziji je več kot očitno še vedno glavna angleščina, saj smo ta jezik lani lahko slišali v kar enaintridesetih od skupno dvainštiridesetih skladbah. Med njimi je tudi zmagovalka s Švedske, ki tako nadaljuje tradicijo prevlade angleškega jezika. V zadnjem desetletju je na Evroviziji namreč slavila le ena skladba, ki ni vsebovala angleškega besedila, in sicer Molitva iz leta 2007. Tudi lani pa smo na izboru poleg angleščine lahko slišali še nekaj jezikov. Bolgarsko predstavnico Sofi Marinovo so razumeli tako rekoč po celi Evropi, saj je v svoji pesmi Love unlimited združila arabski, azerbajdžanski, angleški, francoski, grški, italijansko, romanski, srbo-hrvaški, španski in turški jezik. Lani smo na Evroviziji prvič lahko slišali gruzijščino, finska pevka pa se je odločila, da svojo pesem predstavi v švedščini. Poleg Eve Boto so se samo v maternem jeziku predstavili še pevci iz Srbije, Makedonije, Portugalske, Hrvaške, Estonije, Bosne in Hercegovine, Španije ter seveda Velike Britanije, albanska glasbenica pa je pesmi, ki jo je sicer zapela v albanskem jeziku, dala latinski naslov. Ruske babice in avstrijski predstavniki so v svoja besedila vključili tudi narečje iz pokrajin, od koder prihajajo. Romuni, za katere je odrsko koreografijo sestavil slovenski plesalec Anže Škrube, so svojo skladbo zapeli v dveh jezikih, v angleščini ter španščini. Čeprav se je slovenska ekipa odločila, da pesem Evropi predstavi v domačem jeziku, je Eva pred odhodom v Baku pripravila tudi hrvaško in angleško različico skladbe. Prvo, ki nosi naslov U kamen i vodu, je napisala priznana srbska avtorica Leontina Vukomanović, pod angleško verzijo Pure love pa se je podpisal Nekterios Tyrakis, sicer tudi avtor grške evrovizijske uspešnice Shake it. Tik pred izborom v Azerbajdžanu pa smo skladbo Verjamem lahko slišali tudi v španskem jeziku. Za to je poskrbel Adrian Gonzalo, Evin oboževalec iz Barcelone, ki je na Youtube naložil 12-minutni posnetek s sporočilom za pevko, ki ga je izrekel kar v slovenskem jeziku. “Odkar sem slišal tvoj izjemni glas, se mi zdiš ena izmed boljših pevk. Ne podpira te samo Slovenija, temveč cela Evropa,« je povedal Španec in dodal, da bi rad, da njeno skladbo razume tudi štiristo milijonov špansko govorečega občinstva. Španska različica, ki nosi naslov Pura emocion, je navdušila tudi Evo.

Eva BotoFoto: Alesh Maatko

Kuhinja, politika ali glasba

Vse od leta 1998, ko je Švedska pred tokratno zmago slavila zadnjič, smo na evrovizijskem prestolu videvali različne evropske in celo azijske države. Zanimivo je, da so v zadnjih letih zmagovale celo države, ki pred tem niso zabeležile vidnejših uspehov, Srbija pa je pred šestimi leti, na primer, lovoriko osvojila ob prvem sodelovanju kot samostojna država. Švedska je v tem pogledu prava evrovizijska velesila, saj na izboru sodeluje že od leta 1958. V tem času je kar dvajsetkrat končala med najboljšo peterico, zmaga Loreen pa je že njihova peta najvišja uvrstitev. Čeprav je bila tokratna švedska zmaga več kot prepričljiva in po mnenju mnogih zaslužena, pa se niti lani nismo mogli ogniti ugibanjem o sosedskem in prijateljskem glasovanju, ki je – ko govorimo o Evroviziji – zdaj tako rekoč že zimzelena tema. Dejstvo je, da so ruske predstavnice tudi tokrat prejele zajeten kup točk od ostalih bivših sovjetskih republik (12 točk od Belorusije, 10 od Azerbajdžana, Latvije in Ukrajine, 8 iz Estonije, 6 iz Litve in Moldavije ter 5 iz Gruzije), pa tudi od drugih sosednih držav (8 točk od Finske in Norveške). Prav tako so lahko z izkupičkom od bivših jugoslovanskih narodov zadovoljni Srbi (12 točk smo jim namenili Slovenci in Črnogorci, 10 točk pa so prejeli od Bosne in Hercegovine ter Makedonije). Za Švedsko je glasovalo kar 40 držav, skandinavske ”prijateljice” Norveška, Finska, Danska in Islandija pa so ji vse namenile po dvanajst točk. Dvanajstice so si medsebojno izmenjali Ciper in Grčija, Azerbajdžan in Turčija ter Romunija in Moldavija. Irska je Veliki Britaniji namenila 4 točke, Britanci pa so Ircem dodelili 10 točk. Portugalska, ki v finalu ni imela svojega predstavnika, je sosedi Španiji podelila dvanajst točk. Veliko prahu so z izmenjavanjem točk dvignili tudi San Marino in Albanija na eni ter Azerbajdžan in Malta na drugi strani. Gostitelje izbora so nekateri celo obtožili, da so v manjših državah kupovali svoje glasove in med drugim tako omogočili Malti, da se je nepričakovano prebila v finalni izbor. Kakšna je resnica, bomo najbrž težko izvedeli …

Loreen po zmagi v novinarskem središču.Foto: Alesh Maatko
Portal Evrovizija.com lahko spremljate tudi na družbenem omrežju TWITTER in FACEBOOK.
Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Back to top button
X