Alenka Husić: Ne bom skrivala želje po akustičnem ustvarjanju
Nova pesem Ljubezen greje me
Alenka Husić je od nekdaj zvesta članica glasbenih skupin Bepop in Sopranos, zato se ni nikoli lotila solo projektov. V njej pa je kljub temu že nekaj časa gorela želja po lastnem glasbenem izražanju. Nikoli ni prišel pravi trenutek ali prava pesem. Do zdaj.
»Moja nova pesem Ljubezen greje me ni nastala zaradi načrtovane morebitne solo kariere. Gre za pesem, ki govori skozi kaj sem šla, da sem si upala in kakšna v tem trenutku sem – pomirjena, razbremenjena. Ne bom skrivala želje po akustičnem ustvarjanju, tudi nastopa s Simfoničnim orkestrom se ne bi branila (nasmeh),« pove Alenka, ki sicer obožuje plesno glasbo.
Tokrat jo boste spoznali v povsem drugačni luči – bolj osebno, intimno in iskreno, kot še nikoli doslej. Stopila je izven okvirjev, s čudovito balado, s katero je pokazala svoj močan vokal.
Pesem primerna za festival
»Zase sicer rada rečem, da sem ustvarjena za zabavno, energično, plesno glasbo, po drugi strani pa sem po duši popevkarica, ki obožuje večne klasike od Marjane Deržaj, Majde Sepe, Ditke Haberl, … V meni je bila vselej želja, da bi se prijavila na Slovensko popevko, ki je letos žal ne bo. A smo se vseeno odločili, da pesem pošljemo v svet,« še pojasni svojo odločitev. Vsi, ki so skladbo že lahko slišali, se strinjajo, da bi bila velika škoda, če ostane neodpeta in leži pozabljena nekje v predalu.
Proti koncu lanskega leta je Alenki njena sočlanica skupine Sopranos Iris Ošlaj sporočila, da ima zanjo pesem, ki bi bila primerna za festival. »Spomnim se trenutka, ko me je vprašala: ‘O čem bi rada govorila v pesmi, kakšno sporočilo bi rada predala naprej?’ Kot iz topa sem izstrelila, da želim peti o tem, da si moraš upati v življenju, da moraš odpreti tista vrata, ki so se ti zdela nedosegljiva ali celo zaklenjena.”
Pesem ji je pisana na kožo
Tematika pesmi je močna in je zelo osebnoizpovedna, vendar se lahko marsikdo najde v besedilu. »Mogoče poslušalec/-ka dobi tudi sam motivacijo, da končno nekaj ukrene. Vselej pozabljamo, da imamo samo eno življenje, zato ga dajmo maksimalno izkoristiti. Ljubezen me greje, ko sem obdana z družno in z ljudmi, ki mi ogromno pomenijo, me bodrijo in polnijo z energijo. Ko so baterije napolnjene, lahko vse dobro kar je v tebi, podeliš dalje,« sporoča Alenka, ki se spominja trenutka, ko so jo med prvim poslušanjem pesmi prevzela čustva.
Ustvarjalna magija v studiu
V spominu je Alenki še posebej ostalo snemalno popoldne pri Neži Buh – Neishi. Z Neisho sta se poznali le bežno, saj pred tem nista nikoli ustvarjali skupaj. »Za Neisho sem sicer že prej vedela, da res obvlada, sedaj pa res lahko trdim, da je virtuozinja z veliko začetnico. Instrumental je vedno znova dograjevala, dodajala nove linije … in tako sva se iz načrtovanih dveh ur v studiu zadržali vsaj pet ur. Skratka, prezabavno je bilo. Pri Neishi se je takrat naredil bolj ‘resen’ demo posnetek (instrumentala), ki ga je nato v svojem studiu prevzel Aleš Zibelnik in tam smo pesem tudi dokončno aranžirali. Posneli smo moj vokal, nekaj instrumentov v živo, za kar se zahvaljujem vsem sodelujočim: Špela Pirnat na violi, Maša Tomc na čelu, bobne pa je posnel Dejan Tabor (iz zasedbe Sopranos).«
V pesmi so tudi spremljevalni vokali, katere sta, poleg že zastavljenih vokalov Neishe, Iris in Alenke, s svojimi močnimi glasovi podprli Andreja Sonc in Alenkina draga glasbena kolegica Maja Založnik, s katero ju vežeta dve skupni stvari: »Ljubezen do petja in to da sva štiri leta skupaj gulili srednješolske klopi. Štejem si v ogromno čast, da sva končno lahko sodelovali skupaj. Upam, da je to šele začetek ter da naju čaka še kar nekaj skupnega v prihodnosti. (nasmeh)«
Zvok in slika gresta z roko v roki, zato sploh ni bilo dvoma, ali bo pesem dobila tudi vizualno podobo. Režiserska stolčka sta tokrat grela Nikola Janušič in njegov brat David Janušič, tematiko videospota pa je zakrivila Sara Golob, za katero Alenka pravi, da ima »ogromno vizijo o estetiki in umetnosti«.
Hvaležna za to pesem
»Z besedami res ne znam izraziti hvaležnosti za to pesem. Vsaka pesem nastane, je nekaj časa prisotna in nato obstoji ali gre v pozabo. V tem primeru gre za mojo prvo solistično pesem in ne bi si mogla predstavljati lepše melodije in besedila. Gre za izjemno čutno pesem in to, da me je prijateljica Iris tako dobro ‘zadela’ samo pokaže, kako dobro me pozna. Vedela je, s čim sem se borila in kaj vse sem morala narediti, da sem danes tam, kjer sem in da sem pomirjena. Ta prekrasna melodija, vsaj pri meni, ne bo šla nikoli v pozabo. Verjamem tudi, da bova še kaj ustvarili skupaj, mogoče se v bodoče tudi jaz izkažem kot avtorica – kdo ve,« zaključi Alenka.