Raiven v Gallusovi dvorani: Posvetitev ob stoječih ovacijah

Pod lestenci polne Gallusove dvorane se je Raiven preobrazila v vse, kar je – in vse, kar še bo. V Posvetitvi je ustvarila prostor, kjer se klasika in elektronika srečata v skupnem dihu, kjer se trnje in krona zlijeta v eno samo podobo umetnice, ki nenehno spreminja svojo obliko.

Na večeru, ki ga je poimenovala Posvetitev, je zgradila svoj glasbeni svet z mešanico gledališkega občutka in intimnosti. Raiven je igrala harfo, obvladovala teremin, pela kot operna diva in ‘udarjala’ kot pop zvezda. Teatralna in neukročena, svetlobna in temna hkrati. In še vedno obdana z evrovizijskimi bleščicami, ki so jih tokrat dodatno osvetlili gostji Aiko in Luna.

“Hvaležna sem, da sem lahko stala na odru Gallusove dvorane, ki sem jo obiskovala že kot otrok in sem že tudi sama imela priložnost nastopati na njem ob različnih priložnostih, toda nikoli na samostojnem koncertu. Ta koncert sem posvetila svojemu občinstvu. In tudi sama sem bila posvečena z njihovo energijo,” je takoj po koncertu dejala Raiven.

Teatralna popsimfonija

Raiven je v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma uprizorila teatralno popsimfonijo. Glasbena alkimistka se je z avtorskim repertoarjem spustila z vrha Gallusove dvorane in ob spustu začela Posvetitev z Ofelijo, eno izmed protagonistk z njenega EP-ja Sirene pt. 1. Skupaj s svojo razširjeno zasedbo je začrtala pot v svet, kjer se sanjski prostor, v katerem je vse dovoljeno, zlije s surovo resničnostjo.

Tudi tokrat se je na subtilni (in kdaj tudi manj subtilni) način poigrala z nasprotji. Njen oder je bil velika krona, okoli nje pa so viseli mogočni lestenci, kakršni so nekoč krasili plesne dvorane, kjer so se odvijali gala plesi. Ti so s svojo težo in sijajem ustvarjali občutek razkošja, obenem pa nostalgičen odsev preteklih časov – kot bi vsak kristal v sebi ohranjal spomin na drugo, starodavno eleganco. Po drugi strani pa je na odru stala razgaljena glasbena alkimistka, ki je skozi vsako noto razkrivala svojo ranljivost in moč.

Trnje ali krona, ženska, ki postala je ikona!

Da bo to večer, ko se bo težko zadržati na sedežih, je napovedala že takoj na začetku – s sklopom, ki ga je zaokrožila skladba Ikona, ko so se glasovi dvorane združili ob verzih: “Trnje ali krona, ženska, ki postala je ikona!” Impozanten vtis je dopolnjeval godalni kvartet, ki so ga sestavljali člani ljubljanske in zagrebške filharmonije. Ogrodje je temeljilo na elektronskem zvoku iz rok multiinštrumentalista Martina Vogrina in bobnarja Davida Nika Lipovca. Tudi tokrat je glasbena alkimistka segla po harfi ob skladbi Jadra ter svojo “čarovniško” moč pokazala na tereminu v skladbah Širni ocean, Tattoo in Veronika.

Raiven se je sprehodila po svojem več kot desetletje dopolnjujočem se repertoarju, v katerem niso manjkale skladbe iz prvenca Magenta (Jadra, Povej, Sijaj, Črno Bel), ogrodje pa je slonelo na njenih “temačnih sanjah” z EP-ja REM (Širni ocean, Kralj Babilona, 13, Ledenik, KAOS). Zazveneli so tudi njeni simfonično-mitski Volkovi, elektro-operni preblisk s Habanero ter post-evrovizijska svetlobna era, ki so jo zaznamovale skladbe Mama, Hedonista in njen najnovejši singel Reverie, s katerim glasno napoveduje prihajajoči album.

Večslojna preobrazba

Če je naslov Posvetitev ob zaključku trilogije v Cankarjevem domu (po koncertih v Klubu Cankarjevega doma leta 2022 in Linhartovi dvorani 2024) vabil k obredu, je bila rdeča nit koncerta – preobrazba. “Zdaj vem, da se ne morem ujeti v eno verzijo sebe. Nisem samo to, kar ljudje vidijo danes; sestavljena sem iz vseh teh faz, poskusov, preoblek – iz vsega, kar sem morala pustiti za sabo in vsega, kar sem si drznila postati. Vsakič, ko nekaj razpade, se ustvari prostor za novo. In v tem prostoru se spet najdem. To je zame metamorfoza.”

Preobrazba v Gallusovi dvorani je bila večslojna. Obiskovalci so lahko spremljali trenutek, ko so Raiven člani njene ekipe na odru pomagali, da se je iz črne kreacije hrvaškega modnega oblikovalca Zigmana preoblekla v rdečo. Vse to ob eteričnih, skoraj obrednih zvokih orgel in godalnega kvarteta ob priredbi Momentary (v izvirniku skladbe Ólafurja Arnaldsa).

Glasbeni in umetniški preskok

Toda to je bil tudi glasbeni in umetniški preskok, saj so skozi večer njene skladbe zaživele v osveženih zvočnih podobah. Za sam zaključek je akademsko izobražena glasbenica občinstvo vrnila v svojo evrovizijsko zgodbo, ko je na oder povabila dve posebni gostji: češko evrovizijsko predstavnico Aiko in poljsko evrovizijsko predstavnico Luno. “Slovanske sirene” so združenih moči izvedle eno izmed največjih evrovizijskih himen zadnjega desetletja, Tattoo (v izvirniku Loreen).

“Bil je resnično čaroben večer – kot bi stopil v sanje, stkane iz svetlobe in zvoka. Lestenci, odsevi, vzdušje … vse je delovalo brezčasno. Nastopiti z Raiven je bil poseben občutek – večer, ki bo ostal z menoj kot tetovaža na duši,” je po koncertu dejala Luna.

Trio ob Tattoo pa je bil tudi napovednik vrnitve Raiven k tereminu in dramatičnega “bliska” ob njenem prepoznavnem vzkliku “R” ter skladbi, ki je spravila še dodano Gallusovo dvorano v stoječe ovacije Veroniki.

Dramaturški lok, za katerega je poleg Raiven skrbel režiser Matej Filipčič, se je zaključil ob zvokih orgel, Raiven na robu odra in čutne balade Ti, ki je zaokrožila energijo, ki se je prelila skozi celoten večer Posvetitve.