Petindvajsetletni Žan Serčič ne ubira pogumnih potez le na glasbenem področju, temveč tudi v vrvežu vsakdanjega utripa. S predanostjo kitari, petju in športu je vzor številnim mladim. Glasba ga je naučila, da v življenju ni usodnih napak, so le dobre in slabe poteze, in mu ponudila svobodo izbire, najboljšega, kar nam da dana situacija.
Žan, lepo pozdravljen. Kaj ti je bilo v oddaji Slovenija ima talent največji izziv in kakšne osebne preskoke si naredil sam?
Tudi ti, Rok, prijazno pozdravljen. Občutek, ko stojiš na glasbenem odru pred približno štirinajst tisočglavo množico, ko te taista masa ljudi napolni z energijo in ko počneš ravno to, kar imaš rad, je nepopisljiv. Tisti čarobni trenutek se je resnično vse ujelo, vse točke so se povezale med seboj. Gre za občutek, ki se ga ne da opisati niti z vsemi besedami tega sveta. Hkrati pa je to tudi občutek, na katerega nisi pripravljen. Nihče ni, sploh pa ne šestnajstletnik. Življenje nam vsak dan ponuja izzive in spoznanja, ki jih lahko vidimo, doživimo in izživimo, če to želimo. Izzivov je bilo leta 2011 nešteto, od prvih srečanj s kamero do začetniške treme. In ravno ta trema me je spremljala tako na avdiciji in v polfinalu kot tudi v samem finalu. Predvsem pa je zanimivo to, kako me je ta lepa izkušnja osebnostno oblikovala in me definirala. Tako rekoč sem kar čez noč v spremstvu komadov Break Your Heart, Grenade in Dynamite postal prepoznaven po celotni Sloveniji. Mogoče sem zaradi te izkušnje celo odrasel hitreje od svojih vrstnikov, saj sem bil že zelo zgodaj postavljen v svet glasbene industrije. Prepotoval sem skoraj vso Slovenijo in spoznaval ljudi in njihove zgodbe. Točno o tem sem nekdaj sanjal.
Žan Serčič je slovenski glasbenik, ki se je širšemu občinstvu predstavil v šovu Slovenija ima talent. Kasneje smo ga lahko slišali tudi na Melodijah morja in sonca 2013 in na Emi 2016, izdal pa je tudi dva albuma. Poznan je po številnih uspešnicah, med katere spadajo Daleč od doma, Je še čas, Lana, Midva, Ravno prav osamljen, Sam, Zlomljena, Z mano boš odšla in Živim za trenutek.
Je res, da nastop na Melodijah morja in sonca za marsikoga pomeni sanjsko doživetje?
Težko govorim za druge izvajalce. Moram pa priznati, da zame nastop na 33. festivalu ne predstavlja ravno sanjske izkušnje. Če povem po resnici, se nisem niti želel predstaviti s komadom Ljubezen na prvi pogled, ki sem ga v celoti sam napisal. Bil sem, priznam, nepripravljen. Obenem ni bilo sanjsko niti to, da sem pristal na repu ocenjevalne lestvice. Če se prav spomnim, sem osvojil samo eno točko, še ta je bila od telefonskega glasovanja. Ampak zmeraj je treba iti naprej. Vsekakor pa sem se leta 2013 veliko novega naučil.
Koliko evrovizijskih oboževalcev obdrži izvajalec v slabih petih letih od nastopa na Emi?
Hja, nič. Že naslednje leto pozabijo na vse lanske izvajalce. Vseeno pa so komad Summer Story, s katerim sem nastopil na Emi 2016, lepo sprejeli. Pomembno je tudi to, koliko kdo vloži v samo promocijo. Vse, kar pride za tem, pa je odvisno od veliko različnih faktorjev. V celotni človeški zgodovini si še nihče ni domislil kakšne boljše stvari, kot je oglaševanje. Tako je to. Je bilo pa prijetno tekmovati ob tako zvenečih imenih slovenske estrade. Spomnim se Nuše, Regine, Anje Baš. No, še kdo bi se našel. Vsekakor pa je bila zanimiva izkušnja.
Sporočilo komada Snežinki je zelo neposredno, skorajda preprosto, a hkrati izjemno celovito. Ali si nam s to pesmijo želel pokazati, kako ti doživljaš uresničeno, zrelo ljubezen?
V resnici sem izhajal iz preprostega občutka, kako lahko neka majhna stvar, kot so snežinke, izvabi emocije in spomine, ki so za vsakega izmed nas nekoliko drugačni. Za nekatere so to lepa čustva, za druge nekoliko manj. Pisati iz lastnih občutkov je zame pokazatelj zrele ljubezni in dokaz za doživljanje le-te. Ponovno sem k sodelovanju povabil že uveljavljene glasbenice in glasbenike, obenem pa tudi mlade. To so Alen Kovše, Arijana Lucas, Denis Horvat, Jani Hace, Sara Lamprečnik in Sergej Ranđelović. Komad Snežinki je bil posnet v Studiu Metro, in sicer na trak, kar je redkost v današnjem času. Nisem želel narediti še enega božičnega komada s kraguljčki in z zvončki. Zgledoval sem se po starih božičnih klasikah iz leta 1950, tako se je v meni ponovno vzbudila sentimentalnost. Predvidevam pa, da je to tudi eden redkih zimskih komadov, v katerem delček besedila pove, da zdaj december sovražim.
Je odgovoren odnos do občinstva nekaj, kar je v slovenski glasbi dovolj pomembno vprašanje?
Ne. Ne samo to, da to vprašanje ni dovolj pomembno v naši glasbi, ampak sploh tega vprašanja ni. Saj debate glede odgovornega odnosa do publike sploh ni pri nas. Po eni strani je celovita komunikacija s pomočjo pomembnejših in resnejših medijev tako zelo redka, da je kar težko vzpostaviti kakršenkoli stik s publiko. Pa naj si bo to s pomočjo javnih nastopov, radijskih postaj, televizije. Po drugi strani pa se mi dozdeva, da smo slovenski glasbeniki eni izmed redkih, ki imamo toliko stika skozi takšne in drugačne družbene platforme. Ki na takšen ali drugačen način komuniciramo s svojim občinstvom. To se je v zadnjih letih sprevrglo v pravo internetno tekmovanje v številkah. Tisti, ki ima večje število reakcij, komentarjev, je bolj priljubljen. Seveda pa potem pride do raznih razpotij interesov. Glasbenik lahko v celem letu izda samo eno pesem, naredi pa približno petdeset nagradnih iger in komunicira z občinstvom na način, ki je popolnoma irelevanten z njegovo glasbo in z dejstvom, da je on pravzaprav glasbenik. Velik del tega izhaja iz dejstva, da je finančno stanje večine glasbenikov, ki so odvisni od živih nastopov, slabo, zato morajo posegati po takšnih metodah. In smo tam.
Foto: Menart Records
Zaradi prioritet na področju samostojne kariere je opustil delo učitelja kitare.
Je zaradi napredne tehnologije snemanje videospotov lažje ali težje?
Definitivno je snemanje videospotov dandanes lažje. To pa tudi ne pomeni, da vsak, ki snema videe, tudi obvlada snemanje videov. Včasih so lahko samo redki, ki so bili mojstri na nekem področju, ustvarjali video vsebine. Slednje so tudi imele veliko višje proračune, kot jih imajo danes. Dostopnost je tako prinesla velik porast cenenih videospotov tako imenovanih profesionalcev, ki so celotni vsebini samo znižali ceno. Dejstvo pa je tudi to, da o cifrah, ki so jih včasih plačevale založbe za razne produkcije, lahko danes glasbeniki samo sanjamo. Lahko bi dejal, da smo večinoma kar samostojni financerji lastnih glasbenih produktov. Verjamem pa, da imam za seboj kar lepo paleto kvalitetnih videospotov za komade, med katere spadajo tudi Najina zgodba, Samo najin ples in Smisel življenja.
Kaj ti je pomenilo opravljati poslanstvo učitelja kitare?
Ta poklic sem resnično opravljal z največjim veseljem, učiti mlade je z eno besedo super. Sicer že približno dve leti ne poučujem več v glasbeni šoli, čeravno sem imel v Muziklubu kar nekaj perspektivnih učencev. Zaradi prioritet na področju glasbene produkcije in samostojne glasbene kariere sem se odmaknil od tega poklica. Pa vendar je ta poklic v meni vedno prebudil, vzbudil dejstvo, da lahko nekoliko mlajši generaciji pokažem stopinje, po katerih sem šel nekoč sam, in iz njih naredim še boljše verzije sebe ter tako odkrijem celotni potencial samega človeka. Sigurno pa to poslanstvo zahteva celotno predanost, zato sem se odmaknil od poučevanja tako klasične kot tudi popularne glasbe. No, zaenkrat.
V kateri modni kreaciji z dogodkov, na katerih nastopaš, si se počutil najbolj samozavestno?
Težko rečem. Moja samozavest ne izvira iz modnih oblačil, ne izvira iz videza. Ko imam neko situacijo pod kontrolo, sem samozavesten. In to ne glede na druge dejavnike.
Za številne slovenske glasbenike pišeš skladbe. Kako je ustvarjati z Gajo Prestor?
Tako rekoč sva se z Gajo spoznala na najinih začetkih. Jaz kot producent, ona pa kot glasbenica. Takrat sem prvič dodobra spoznal tudi svoj talent, kako odkriti glasbenega izvajalca v njegovi pravi luči in ga opisati s celostno avdio podobo. Za Gajo lahko samo rečem, da je zelo talentirana pevka, ki ima specifičen karakter glasu. Ravno ta umetniški podpis iščem pri izvajalcih, s katerimi redno sodelujem. Na slednjega pa s pomočjo aranžmaja dodam tudi svoj podpis. Spomnim se leta 2018, ko sva z Gajo posnela komad Nazaj skupaj z njegovim videospotom. Potem pa je tu še Ema in komad Verjamem vase. Z Gajo sva ustvarila besedilo, sam pa sem prispeval tako glasbo kot tudi aranžma. In verjamem, da bova tudi v prihodnje še sodelovala.
Nisi le glasbenik, ampak tudi športnik. S čim se ukvarjaš?
Že kar nekaj let redno obiskujem fitnes, zadnje čase pa se ukvarjam tudi s košarko. Fitnes me je naučil veliko discipline. Slednjo sem prenesel tako na osebno pot kot tudi na profesionalno. Trdno verjamem, da bo to, da se vsaj štirikrat na teden dodobra prepotim, ostalo za vedno v mojem tedenskem ritualu. Šport me strezni in da mi vedno nove ideje.
Okruške tvoje zgodbe je čutiti tudi na tvojem novem albumu Iz moje sobe, ki ga krasijo čudoviti komadi izpod tvojih prstov. Kakšni pa so načrti in želje za naprej?
Vesel sem, da si mojo zadnjo ploščo tako doživel. To je bil moj namen. Ko sem pisal komade Drugače siješ, Raj in Snežinki, sem upal, da bodo poslušalci vztrajali in spoznali, kaj mi glasba sploh pomeni. Vsekakor je največja želja ta, da bi lahko vsak glasbenik spet stopil na glasbeni oder. Komaj zdaj sem se začel zavedati, kako samoumevno mi je bilo javno nastopanje. Pogrešam ga. Zelo. Plošča Iz moje sobe je doživela največji uspeh do zdaj, čeprav ga še nisem uspel testirati na terenu. Kaj se bo zgodilo, ko bom pred publiko prepeval komad Čudeži? Mogoče bo večina ljudi pela z menoj. To je zame pokazatelj uspešne plošče. In momenti, ko nekdo po koncertu pride do mene. Ali pa trenutek, ko prejmem sporočilo nekoga, ki pravi, da sem mu s pomočjo glasbe pomagal v težkih časih. Tudi v primeru, če gre samo za eno osebo, je ta plošča zame uspešna in je dosegla namen. Načrti za naprej pa so še vedno veliki. Še vedno bom delal to, kar sem počel do zdaj. In želim biti vedno boljši. Da, to je moj cilj. Biti vedno boljši.
In naj bo ta cilj tudi dosežen. Srečno, Žan.
Zapomnimo si, da je bistvo postavljanja ciljev osebna rast. Srečno.
