ZANIMIVOSTI & ZGODOVINA

Vse skrivnosti otroške evrovizije

Otroci in njihovo petje so vedno našli pot do src gledalcev in poslušalcev in tudi Evrosong ni izjema. Že v šestdesetih letih so imele pesmi, ki so jih izvajale rosno mlade pevke, skoraj zagotovljen uspeh (npr. zmagi 16-letne Gigliole Cinquetti (1964) in komaj nekaj starejše France Gall leta 1965.

Sandra KimFoto: Ovitek albuma

Vsem je najbrž znana zgodba o Sandri Kim, ki je lagala o svoji dejanski starosti – ob zmagi v evrovizijskem Bergenu 1986 je bila stara šele 13 let. Pa še zdaleč ni bila najmlajša udeleženka festivala vseh časov.

Že 1969 je takrat 12-letni Jean-Jacques (Bortolaï) iz Toulona zastopal Monako, vrhunec pa je bil dosežen leta 1989, ko sta bila otroška pevca kar dva: 12-letni Izraelec Gilli, Belgijka Natalie Pâque, ki je zastopala Francijo, pa je dvanajsti rojstni dan praznovala šele pet dni po končanem festivalu. Številne delegacije so zato zahtevale postavitev starostne meje (16 let), kar se je v začetku devetdesetih tudi zgodilo. In to pravilo velja za veliki evrovizijski izbor še danes …

V mnogih državah so organizirali posebne otroške festivale – tudi na tem področju so najbrž pionirji Italijani, saj svoj Zlati cekin (Zecchino d’oro) organizirajo že od leta 1959, po letu 1976 tudi z mednarodno udeležbo. Tudi pri nas so (bili) otroški festivali popularni (npr. Zlati srček, različne starostne kategorije na Melodijah morja in sonca, FeNS ipd.) O priljubljenosti otroškega petja med Slovenci priča tudi zmaga komaj 7-letne Line v prvi sezoni šova Slovenija ima talent, ko je v finalu premagala nič manj kot Majo Keuc.

Logotip otroške evrovizije je precej podoben ‘odrasli’ evroviziji.Foto: Eurovision.tv

Danska televizija DR je leta 2000 organizirala otroški festival, ideja pa se je nato razširila na ostale skandinavske države, ki so leta 2002 priredile Nordijski MGP. Danski, Švedski in Norveški se je kot pobudnica tekmovanja na evrovizijskem nivoju pridružila še Hrvaška in te štiri države veljajo za začetnice tekmovanja, zato so imele tudi zagotovljen nastop na prvem festivalu. Organizacijo prvega festivala je dobila Danska.

Prvič nismo bili izžrebani

Na prvi Junior Eurovison Song Contest smo se prijavili, vendar zaradi prevelikega števila
prijavljenih nismo bili izžrebani med sodelujoče, saj so omejili število
držav na prireditvi. Pozneje se nismo nikoli več prijavili. Že takrat
smo se veliko pogovarjali o smislu take prireditve in menili, da mora
otrok res imeti v sebi glasbeno nadarjenost in že kakšne izkušnje, ne pa
da bi jih “delali” odrasle, pretirano ličili in kičili kot Amerikanci.

Miša Molk, tedanja urednica razvedrilnega programa RTV SLO

Da se ne bi po vzoru na »pravo« Evrovizijo že na začetku stvar preveč razrasla, so omejili število sodelujočih na 15. Prijavilo se je 22 držav, zato so izvedli žreb. Poleg štirih »ustanovnih članic« z zagotovljeno udeležbo, so izžrebali še 11 držav za nastop in pet rezerv, če bi katera od izžrebanih odstopila od tekmovanja. Samo dve državi sta tako po žrebu izpadli iz vseh kombinacij – med njima je bila tudi Slovenija. Od izžrebanih sta kasneje odstopili Nemčija in Slovaška, nadomestile pa so ju Belorusija, Ciper in Poljska; nastopilo je 16 držav. Slovenija pa se do letos nikoli več ni prijavila.

Skupno je v 12 letih vsaj enkrat sodelovalo 34 držav. Zanimivo je, da od tradicionalnih evrovizijskih držav nikoli niso sodelovale Irska, Nemčija, Avstrija, Finska, Turčija, Estonija, Islandija …

Miša MolkFoto: Alesh Maatko

Prvi festival je bil tako 15. novembra 2003 v Kobenhavnu. Zmagala je Hrvaška in hkrati prebila »urok«, ki se drži »pravega« evrosonga: mladi pevec Dino je namreč nastopil s štartno številko 2. To je bila tudi prva evrovizijska prireditev, ki so jo prenašali v formatu 16:9, izšel pa je tudi DVD, a po letu 2007 DVD zaradi premajhnega zanimanja ne izhaja več.

A že z drugo izvedbo so se začeli problemi. Da bi zmanjšali pritisk na sodelujoče, so se odločili, da naslednje prireditve ne organizira država zmagovalka, pač pa se prireditelj določi vnaprej. (Od 2012 je spremenjeno tudi to pravilo.) Tako naj bi bil drugi festival v Manchestru, vendar pa je britanska družba ITV (ki je prevzela sodelovanje namesto BBC) odstopila od organizacije. Zanjo se je zanimala Hrvaška, kjer pa se je izkazalo, da je za določeni termin HRT »pozabila« rezervirati dvorano. Vskočila je Norveška z olimpijskim Lillehammerjem. Na drugem festivalu je bil dosežen tudi rekord po številu sodelujočih – teh je bilo neverjetnih 18.

Rusija nekoč na otroški evroviziji, letos na velikem evrovizijskem odru.Foto: Alesh Maatko

Kasneje se je vedno več (zlastih zahodnih) držav odločalo, da ne sodeluje več, celo take, ki so imele na začetku veliko uspeha (Španija, Velika Britanija, celo Hrvaška), izstopile so tudi skandinavske države (Švedska se je po enoletnem premoru sicer vrnila) z uradnim pojasnilom, da tekmovanje pomeni prevelik pritisk na otroke, neuradno pa zato, ker so dovolili nastop tudi otrok z izkušnjami v šov biznisu in ker lahko pri ustvarjanju skladbe sodelujejo tudi odrasli. Velika večina držav sicer za odstop navaja finančne razloge. Z velikim navdušenjem pa so sodelovanje pograbile vzhodnoevropske države, ki v zadnjih letih dominirajo na festivalu. Vseeno je bilo sodelujočih vse manj – v letih 2012 in 2013 samo po 12.

Ali nastopajoči otroci kasneje naredijo glasbeno kariero, je težko reči, ker je večina še premladih, a zmagovalki 4. mladinskega evrosonga sestri Tolmačev iz Rusije sta letos v Kobenhavnu na »velikem« evrosongu že zastopali svojo državo, mnogi sodelujoči pa so že nastopali na svojih nacionalnih izborih.

Oboževalci in Junior ESC

Odnos evrovizijskih fanov do JESC je bolj kot ne ambivalenten. V veliki
manjšini so fani, ki navdušeno spremljajo JESC in ga imajo za
enakovrednega »velikemu« festivalu. Velika večina fanov JESC nekako
tolerira, ga spremlja (ali tudi ne), zanje je le bleda kopija
»odraslega« festivala. Obstaja pa tudi manjšina, ki za JESC noče niti
slišati.

Evrovizijski »šef« prvih JESC je bil Šved Svante Stockselius (ki je imel na skrbi vse evrovizijske glasbene prireditve), kasneje ga je nasledil Nizozemec Sietse Bakker, njega pa predlani Rus Vlad Jakovljev.

Zdi se, da je predvsem njegova zasluga ponovno povečanje števila nastopajočih: na Malti jih bo nastopilo 16. Med svojo poletno turnejo po jugovzhodni Evropi je uspel prepričati Črno goro, Slovenijo in Italijo, da bodo letos debitirale, Srbijo in Hrvaško pa, da se vrneta na festival. Morda še pomembnejšo vlogo pa je odigralo dejstvo, da letošnji prireditelji Maltežani krijejo večino stroškov sodelujočih delegacij.

Slovenija bo 15. novembra držala pesti za Ulo Ložar.Foto: Žiga Culiberg
Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Back to top button
X