ZANIMIVOSTI & ZGODOVINA

Slovenija na ESC: Z uvedbo polfinala smo se začeli utapljati v povprečju

Slovenci smo z evrovizijskim izborom povezani že skoraj šestdeset let. Prvi jugoslovanski izbor se je zgodil izbor prav v Ljubljani, in sicer 16. februarja 1961 v Drami SNG, pet let kasneje pa se je slovenska beseda zaslišala še z velikega evrovizijskega odra …

Bila so zlata šestdeseta leta …
Ljiljana PetrovićFoto: Produkcija Gramofonskih Ploča

Kot najbolj
zahodna republika bivše Jugoslavije smo Slovenci oziroma Televizija
Ljubljana pomembno prispevali, da se je Jugoslavija kot edina
socialistična država leta 1960 pridružila Izboru za pesem Evrovizije in
naslednje leto prvič sodelovala na evrovizijskem festivalu. Prvi izbor
jugoslovanske predstavnice (festival se je kasneje imenoval Jugovizija)
je potekal 16. februarja 1961 v Drami SNG v Ljubljani. Takrat
so v Jugoslaviji obstajali samo trije TV-studii (Beograd, Zagreb,
Ljubljana) in vsak je na tekmovanje poslal po tri pesmi. Nekoliko
nepričakovano je zmagala predstavnica TV Ljubljana, pesem Jožeta Privška Neke davne zvezde, ki jo je zapela takrat skoraj neznana novosadska pevka Ljiljana Petrovič.

Lahko
torej rečemo, da kadar koli je bila v šestdesetih letih izbrana pesem
slovenskega avtorja, ji je bila praktično zagotovljena uvrstitev v prvi
deseterici – zares zlata leta. Spomnine so Berte Ambrož (1966, odlično
7. mesto s skladbo Brez besed). Lado Leskovar je s skladbo Vse rože
sveta leta 1967 končal na 8. mestu.

Čeprav
so naši zastopniki odpotovali v Cannes kot popolni amaterji, pa smo v
prvem poskusu osvojili zelo solidno osmo mesto. Taktika ljubljanskega
studia (pesem slovenskega skladatelja v izvedbi pevke iz druge republike
z besedilom v srbohrvaščini) se je obnesla tudi naslednje leto na
izboru v Zagrebu. Spet je zmagala Privškova popevka Ne pali svetla u sumrak, ki jo je zapela Beograjčanka Lola Novakovič.
V Luksemburgu je dosegla za naše razmere fantastičen uspeh – delitev 4.
mesta, kar je bilo za dolga leta najboljša uvrstitev bivše Jugoslavije
na festivalu.

Berta AmbrožFoto: Produkcija Gramofonskih Ploča

Prvič pa
se je slovenska beseda zaslišala z evrovizijskega odra leta 1966. Tega
leta je na izboru v Beogradu ob hudem negodovanju občinstva v dvorani
Doma sindikatov zmagala Sepetova skladba Brez besed v izvedbi Kranjčanke Berte Ambrož.
Duhovi so se pomirili šele, ko se je iz Luksemburga vrnila kot sedma,
pesem pa je doživela tudi celo vrsto priredb v tujih jezik (dansko,
norveško, angleško).

Tudi na Dunaju 1967 so takratno Jugoslavijo
zastopali Slovenci: Lado Leskovar je pel protivojno pesem Vse rože sveta Urbana Kodra, ki še danes trdi, da je to edina popevka, ki jo je v življenju napisal. Pesem je delila 8. mesto.

Sledila so srebrna sedemdeseta leta …
Eva SršenFoto: Helidon

V
sedemdesetih se je Slovencem na festival uspelo uvrstiti samo še
dvakrat in obakrat s precej skromnim uspehom. Druga Sepetova skladba, ki
nas je zastopala, je bila Pridi, dala ti bom cvet v izvedbi rosno mlade
Eve Sršen. A poskus se ni obnesel, saj so drugi imeli prav tako
rosno mlade pevke, pa glasovno ustreznejše in polom je bil neizogiben.
11. mesto sicer ne zveni slabo, a v resnici je bila predzadnja. Resnično
ogorčeni pa so bili Slovenci (in z njimi vsi ostali Jugoslovani), ko je
danes že ponarodela pesem Dan ljubezni v Stockholmu 1975
osvojila šele 13. mesto. Evropa nas ne mara! In ko so naslednje leto
bosanski Ambasadorji pristali čisto na dnu, je na vztrajanje TV
Ljubljana Jugoslovanska radiotelevizija za štiri leta izstopila iz
tekmovanja.

Nastopila so črna osemdeseta leta …
Pepel in kriFoto: TV Ljubljana

Vrnili
smo se leta 1981, a zdi se, da TV Ljubljana ni imela pravega interesa
za sodelovanje. Razlog je bil najbrž predvsem finančni, saj je moral
studio, čigar pesem je zmagala na jugoslovanskem izboru, nositi vse
stroške predstavitve in nastopa. Tako smo na “jugovizijo” v glavnem
pošiljali blede pesmice, točke pa večinoma podelili pesmim TV Zagreb.
Samo leta 1984 smo bili blizu zmagi, a je zaradi mahinacij titograjske
žirije pesem O, ne, cherie skupine Rendez-vous izvisela. Potem smo bili samo še statisti, pa čeprav nas je dvakrat zastopala celo Helena Blagne. Smo pa na Evroviziji vendarle tudi zmagali – Pepel in kri je v eni od svojih brezštevilnih zasedb spremljal Tota Cutugna pri izvedbi njegove zmagovite Insieme 1992, v zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski.

Samostojna devetdeseta leta …
1 x bandFoto: RTV Slovenija

Leta
1993 smo po osemnajstih letih spet dočakali slovensko pesem na
evrovizijskem odru, in to pod lastno zastavo samostojne Slovenije. 1 x band se
je tja moral prebiti skozi dvojne kvalifikacije: najprej domače, nato
pa še skozi vzhodnoevropske, saj so bila v Millstreetu za nove članice
EBU na voljo samo tri mesta. Pristali so bolj pri dnu, a slovenska
javnost ni bila pretirano razočarana. Po letu 1995 pa smo bili Slovenci
znani predvsem po mogočnih baladah – kot da jemljemo festival preresno
in hočemo pošiljati tja samo “umetniške” pesmi. Zdi se, da je bolj v
prid baladam celo okus navadnega občinstva, tako vsaj kažejo rezultati
televotinga po letu 1997.

Dosežki pa so bili precej spremenljivi: zelo solidna je bila dvakrat Darja Švajger, prav tako tudi Tanja Ribič s skladbo za Evrovizijo nenavadnega avtorskega para Saša Lošič-Zoran Predin, precej slabše sta se odrezala Regina in Vili Resnik.

Zbujanje pozornosti v tretjem tisočletju …
Nuša DerendaFoto: RTV Slovenija

Na prvih treh nastopih v tretjem tisočletju so bili naši predstavniki vedno v središču zanimanja in izjemno visoko na predfestivalskih stavnicah, pa se potem to ni prav odrazilo v končni uvrstitvi, čeprav je Nuša Derenda s 7. mestom izenačila našo najboljšo uvrstitev. Sestre, ki so bile deležne več zanimanja medijev iz tujine kot kateri koli slovenski izvajalec doslej, so pristale v zlati sredini, Karmen Stavec pa skoraj čisto na repu, čeprav je zmagala na sobotnem popoldanskem poskusnem glasovanju in jo je britanska stavnica ‘William Hill’ vse do konca imela za tretjo favoritko za končno zmago. Z uvedbo polfinala so se naši predstavniki začeli utapljati v povprečju in niti pozornosti niso več zbujali, v prvih šestih letih se je v finale uspelo prebiti le Alenki Gotar v Helsinkih 2007.

V drugem desetletju našega tisočletja je uspeh nekoliko boljši – polovičen: v finalu so peli Maja Keuc v Düsseldorfu 2011, Tinkara Kovač v Kobenhavnu 2014, Maraaya na Dunaju 2015, Lea Sirk v Lizboni 2018 ter Zala & Gašper v Tel Avivu 2019.

Back to top button
X