Regina: Ljubezen je kriva, da pojem
Regina je prava veteranka na glasbeni sceni. Njeno 32 let dolgo zgodbo na glasbenem zemljevidu pišejo predvsem festivalski nastopi – leta 1996 nas je zastopala na Evroviziji, štiri leta kasneje je osvojila nagrado strokovne žirije za najboljšo skladbo v celoti na Slovenski popevki, leta 2007 pa je bila nagrajena še na znameniti Narečni popevki.
Skoraj 24 let je minilo od vašega nastopa na Evrovizije 1996, kjer ste se predstavili s skladbo Dan najlepših sanj.
Je to še vedno vaš največji uspeh?Dan najlepših sanj je vsekakor
moja najodmevnejša skladba, pripeljala me je do slovenske glasbene
elite. S tem komadom sem bila sprejeta v skupino izbrancev in izbrank,
ki smo imeli možnost zastopati svojo državo na velikem evrovizijskem
odru. Da je še vedno velik hit, dokazuje dejstvo, da jo še današnje
generacije prepevajo. Otroci jo prepevajo v vrtcih, v šolskih zborih,
slišati jo je možno tudi na porokah. Lahko bi rekla, da je že
ponarodela. Aleksander je res ustvaril spevno melodijo, obenem je
napisal lepo in s čustvi nabito besedilo. Aranžma pa je delo pokojnega
Jožeta Privška. Seveda pa to ni edina taka skladba. Tudi Naj ljubezen
združi vse ljudi, s katero sem se predstavila na prvem slovenskem izboru
za Pesem Evrovizije, je ponarodela. Prav tako ima krasen in močan
tekst, spet je besedilo delo mojega moža. Ljudje jo še zdaj po toliko
letih imajo radi in to je to, kar si glasbenik najbolj želi. Vsi želimo
pustiti pečat in nama je to uspelo prav s tema dvema skladbama. Nikakor
pa ne bi pozabila še na ostale skladbe, ki so prav tako bile odmevne.
Liza ljubi jazz je svojevrstna skladba, ki je bila takrat resnično nekaj
drugačnega. Zasedala je prva mesta na kar nekaj glasbenih lestvicah.
Priredba legendarne skladbe Stand by Me, tj. Bodi tu, je bila deležna
veliko pozitivne kritike. V to pesem je Aleksander dodal nekaj novih
taktov, tako je skladba dobila prav posebno osebno noto. So pa tudi
komadi Glas gora, Moje ime in Moja zemlja bili lepo sprejeti med ljudmi.
Lepo pozdravljeni! Nekoč ste bili lokalno prepoznavni kot članica dueta Pupa in Rudi, nato ste skupaj z zdajšnjim soprogom nastopali pod imenom Duo Regina. V čem je bila bistvena razlika med tema dvema duetoma?
Pozdravljeni. Bistvena razlika je predvsem v slogu glasbe. Pupa in Rudi je bil duet v pravem pomenu besede. Oba sva igrala na akustično kitaro, oba sva pela, izvajala pa sva predvsem poetsko akustiko. To so bile skladbe z različno vsebino, nekaj jih je bilo tudi avtorskih, večinoma pa so to bile priredbe tujih skladb, ki sva jih poslovenila. Bila sva lokalno znana, lahko rečem, da sva bila lokalna zvezdnika. (smeh) Ogromno sva nastopala, tudi po Jugoslaviji sva bila dejavna. A samostojnega izdelka, npr. plošče ali kasete, nisva ustvarila in zato najina prepoznavnost ni bila komercialna. Duo Regina pa je bila popolnoma drugačna zgodba. Moj mož Aleksander Kogoj je bil predvsem avtor skladb, jaz pa sem jih prepevala. Kot duet sva tudi dvakrat nastopila na Pop delavnici – leta 1988 s komadom Vem, leto kasneje pa s pesmijo Ne vabi me. Če sem čisto iskrena, ne znam razložiti, zakaj se je pred imenom Regina sploh pojavila ta beseda duo. (smeh) No, posledično sva to sodelovanje kmalu opustila. Res je, da je najin prvenec nosil naslov Duo Regina, a najina nadaljnja pot je nato potekala tako, da sem jaz delovala kot solistka, moj mož pa je bil tako avtor kot tudi instrumentalist. Je pa v tem času nastalo ogromno lepih komadov – Aspirin, Igre je konec, Kakor novi dan, Sreča, Ti, Zaplešiva sambo in še bi lahko naštevala …
Posneli ste tudi dve priredbi te pesmi – eno v angleški verziji, drugo z elementi R&B-ja. Katera izmed teh pa je vam najljubša?
Prvotna skladba ali bolje rečeno verzija je vedno tista najboljša. Tudi zato, ker je bila izvedena še z orkestrom – to ji dodaja prav posebno vrednost. Obstaja pa poleg komada The Brightest Day in komada Dan najlepših sanj z elementi R&B-ja tudi verzija v obliki karaok. Je pa res, da so nove preobleke vedno dobrodošle – tako se skladba malo osveži in gre v korak s časom glede produkcije. Mislim, da bomo prav gotovo v prihodnosti dodali še kakšno novo priredbo. Ne ravno v nekem novem stilu, ampak preprosto zato, da se skladba malo osveži.
Na Slovenski popevki ste nastopili devetkrat, najuspešnejši pa ste bili leta 2000, ko ste prejeli nagrado strokovne žirije za najboljšo skladbo v celoti. Vam strokovna nagrada pomeni več kot nagrada občinstva?
Vsaka nagrada je potrditev, da si opažen in da delaš dobro, zato ne bi rekla, da mi katera nagrada pomeni več ali manj. Največja nagrada pa je, da ljudje vzamejo nek komad za svojega. Naj ljubezen združi vse ljudi ni nikoli dobila neke uradne nagrade v dobesednem pomenu, uvrstila se je na četrto mesto. Je pa ta pesem dobila največjo nagrado, ki si jo glasbenik lahko zaželi – to je, da skladba po več kot petindvajsetih letih živi z ljudmi in jo ljudje še vedno prepevajo. Moje ime je skladba, ki je res dobila prestižno nagrado in pobrala tudi nagrado za najboljšo upodobitev videospota, a tudi moje ostale skladbe s Slovenske popevke so nekaj posebnega. Aleksander Kogoj in Sašo Fajon sta za pesem Ujemi moj nasmeh prejela nagrado strokovne žirije za najboljšo produkcijo na Slovenski popevki 1999. Sem si pa tudi upala nastopiti na tem festivalu v duetu z Diegom Barriosom Rossom s skladbo Čaša ljubezni – besedilo, ki ga je napisal Štefan Miljevič, je vsebovalo tudi nekaj španskih besed. Ne smem pa pozabiti provokativnih skladb Pusti mi krila oz. Gabriel in Demoni, gothic rock je bil za Slovensko popevko nekaj novega. No, tudi Sončna ljubezen, Poljubi me in Tebe ni niso prejele nobene nagrade, so pa vseeno bile lepo sprejete med občinstvom.
Regina se je kot Irena Jalšovec rodila 4. 7. 1965, in sicer v Murski
Soboti. Po horoskopu je rak. Poročena je z Aleksandrom Kogojem, skupaj
imata sina Aleksandra. Regina že vrsto let dela kot režiserka posebnih
zvočnih učinkov za domačo in mednarodno produkcijo, obenem je režiserka
zvoka pri postprodukciji in produkciji televizijskih oglasov.
Vladimir Frantar, avtor knjige Enkrat še zapoj, vas je uvrstil med najzvestejše in najboljše izvajalke Slovenske popevke. Kaj pravite na to?
V veliko čast si štejem, da je gospod Frantar to zapisal, in ravno to je to, o čemer sva prej govorila. To, da spadam med najboljše in najzvestejše izvajalke Slovenske popevke, je več kot nagrada. Ko dobiš poklon od tako zvenečega imena, kot je gospod Frantar, ki je tudi svojevrsten umetnik in umetnostni kritik, potem lahko z mirno vestjo rečem, da sem zadovoljna in ponosna na vse, kar sva z možem ustvarila. Moje poslanstvo je bilo opaženo in je večno.
Posneli ste že številne uspešne videospote, nenazadnje je bil videospot za singel Gabriel premierno prikazan na MTV-ju 2005. Je za vas snemanje le-teh v prvi vrsti delo ali zabava?
Videospot je v prvi vrsti krasno dopolnilo h glasbi. Zdaj je to vsekakor že skorajda nujno, brez videospota si pravzaprav niti ne predstavljamo več skladbe. Snemanje videospota je vedno svojevrstno doživetje, če se ga lotiš tako, kot si se lotil ustvarjanja same skladbe, torej s srcem in z dušo. Lahko bi rekla, da sva z možem glede tega perfekcionista in da se nečesa raje ne lotiva, kot pa da bi bilo to narejeno površno. Naj povem, da imam glede tega srečo, saj je moj mož vsestranski umetnik. Poleg tega, da je skladatelj in avtor večine mojih skladb, je tudi režiser. Prav on je zaslužen za večino mojih zadnjih videospotov in tudi za prej omenjeni videospot komada Gabriel, ki se je res vrtel na MTV-ju. Filmska upodobitev skladbe ni mačji, saj je treba s sliko podpreti to, kar si želel povedati z glasbo in besedilom – to pa je potrebno narediti z isto emocionalno konotacijo. Z dobrim videospotom lahko podpreš skladbo in jo oplemenitiš, lahko pa pokvariš ves glasbeni vtis. Očitno so najino kakovost opazili tudi v tujini, saj se sicer videospot ne bi vrtel na MTV-ju. Tudi videospot za komad Plave očij se je uvrstil na sam vrh skoraj vseh slovenskih glasbenih lestvic, videospot za komad Pokliči ljubezen pa se je povzpel na mednarodno lestvico Eurovision On Top 20. Vsaka glasbena stvar predstavlja zame najprej trdo delo, ker želim dati od sebe prvovrsten izdelek, seveda pa to počnem z veseljem in zato je to tudi zabava.
Nekaj komadov ste posneli tudi v prekmurskem narečju, s pomočjo prekmurščine ste celo zmagali na Festivalu narečnih popevk 2007. Kaj za vas predstavlja to najbolj vzhodno slovensko narečje?
Pred leti sem najprej posnela priredbo prekmurske narodne pesmi Ne ori, ki je pritegnila kar nekaj pozornosti. Bila sem tudi prva izvajalka, ki je na slovenskem izboru za Pesem Evrovizije zapela skladbo v narečju. Tega si do takrat ni še nihče upal narediti. Ponosna sem na prekmurščino, ki je res nekaj posebnega, zato sem si želela, da bi jo ponesla še v Evropo. Že to, da sem se s skladbo v prekmurščini uvrstila v finalni izbor, je bil svojevrsten dosežek. Festival narečnih popevk pa je že sam po sebi namenjen temu, da se tam predstavijo skladbe v narečjih. To, da sem se predstavila s prekmurskim komadom Tvoje očij, ni bilo nič posebnega. Seveda pa mi bo ta dogodek za vedno ostal v spominu zaradi krasne skladbe in nagrade za najboljšo skladbo po izboru strokovne žirije. Avtor besedila Feri Lainšček je celo prejel prvo nagrado strokovne žirije za najboljše narečno besedilo. Leta 2006 sem med drugim zapela slovensko himno na proslavi dneva združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni. Prekmurščina me resnično opredeljuje, to je moj materni jezik. Ker se tako zelo razlikuje od knjižne slovenščine, včasih rečem, da je bila slovenščina zame tuj jezik, ki sem se ga učila vzporedno s prekmurščino. (smeh)
Izdali ste zavidljivo paleto albumov, zadnjega leta 2012. Zakaj tako, ste tudi vi obupali nad izdajanjem cedejev?
Ne bi rekla, da sem ravno obupala, ampak dejansko je prišel čas, ko sem se odločala, ali je to sploh še smiselno. Tudi moje glasbeno ustvarjanje novih skladb se je takrat nekoliko umirilo in se pravzaprav nisem več lotila nekega celostnega projekta, kot je album. Bolj sem se osredotočala na posamezne skladbe. Nikoli se nisem ukvarjala z nekimi ekonomskimi vprašanji, kar se glasbe tiče, tudi založbe so se takrat odločale drugače, jaz pa nisem imela dovolj energije za to. Ustvarjam glasbo in to je moje poslanstvo, a to žal dandanes ni dovolj. Poslušalci so postali tako zahtevni in malo razvajeni, da potrebujejo vedno več dražljajev. Videospot je nujen, obenem se je treba s poslušalci zabavati prek socialnih omrežij – vse to zastonj. Večina ljudi ne kupuje več cedejev, ampak si glasbo skoraj zastonj naloži z interneta. Moram pa povedati, da so bile plošče kar lepo sprejete med mojimi poslušalci – to so vsekakor Regina, Religija ljubezni in seveda Moje ime.
Veljate za rekorderko po številu nastopov na Emi. Kateri nastop je bil najbolj odmeven?
Prav vsak nastop je bil nekaj posebnega. Če bi si kdorkoli ogledal vse moje nastope po vrsti, bi videl variacije in neverjetno širok spekter glasbenega izražanja, obenem pa tudi različne nastope in nenazadnje tudi zunanji videz. Mislim, da mi lahko rečete, da sem se spreminjala kot kameleon po izgledu. (smeh) Prvi slovenski izbor in skladba Naj ljubezen združi vse ljudi je doživetje, ki ga ne bom pozabila nikoli. No, tudi zmage seveda ne. Bila sem prva, ki sem se predstavila s komadom z domoljubnim besedilom Aleksandra – to je bil komad Glas gora. Pa bila sem prva, ki sem se predstavila s komadom v narečju. Zelo odmeven je bil tudi moj nastop s skladbo Proti vetru, saj sem prepričala strokovno žirijo. Tako bi v primeru, da bi bilo karkoli narobe s telefonskim glasovanjem, jaz vnovič zastopala Slovenijo na velikem evrovizijskem odru. Tudi moj zadnji nastop je bil s skladbo Alive in Every Way svojevrsten spektakel s preobrazbo in s pridihi elektronsko-plesnega sloga. No, tudi komada Zaljubljena v maj in Ljubezen daje moč sta bila kvalitetno narejena. Vem, da sem vedno pustila vtis, kar je pravzaprav bistvo tega festivala.
Pod vaše pesmi se podpisujejo že uveljavljeni avtorji, med katere spadajo Feri Lainšček, Patrik Greblo in Rok Golob. Je s pomočjo slednjih lažje vstopiti na medijski trg?
Za sodelovanje s temi avtorji sem se vedno in zgolj odločala predvsem zaradi njihove kakovosti in zaradi njihovega umetniškega presežka. Nobenih špekulacij glede tega, s kom je lažje vstopiti na medijski trg, ni bilo. Vedno želim od sebe dati najboljše in zato želim sodelovati s tistimi, ki me čutijo, so mi v umetnosti blizu in so preprosto najboljši zame. Npr. s Patrikom sva sodelovala že takrat, ko ga nihče pravzaprav ni poznal. Oba sva čutila, da lahko narediva nekaj dobrega in zato se je najin odnos tudi odlično obdržal. Tudi z ostalimi je bilo tako in verjamem, da bo v bodoče prav tako. Je pa še kar nekaj avtorjev, s katerimi sem že sodelovala – to so Aleš Avbelj, Damjan Pančur, Dezider Cener, Hana Štupar, Jernej Trobentar, Jon Dobrun, Lojze Krajnčan, Marko Slokar, Milan Dekleva, Mitja Brumec, Mojmir Sepe, Tomaž Kozlevčar itd.
Besedila vaših skladb se mnogokrat navezujejo na ljubezen – Ljubezen beži, Pokliči ljubezen, Pravljična ljubezen, Religija ljubezni … Kaj vam pomeni to večplastno čustvo?
Ja, res je, da se moja besedila skorajda vedno navezujejo na ljubezen – mogoče ne vedno neposredno, ampak vedno pa vsaj posredno. Tudi komadi Čaša ljubezni, Liza ljubi jazz, Ljubezen daje moč, Ljubi me in ustavi me, Naj ljubezen združi vse ljudi, Sončna ljubezen in Zaljubljena v maj govorijo o ljubezni. Ljubezen je čustvo, zaradi katerega se svet vrti. Brez ljubezni ni ničesar. Tukaj ne gre samo za erotično ljubezen, pač pa za čisto ljubezen v pravem pomenu besede. Je še kaj močnejšega od ljubezni? Mislim, da ne. Vse, kar potrebujemo, je to, da nas ljubezen združuje. In prav lepo ste opisali, da gre za večplastno čustvo, saj te lahko ljubezen popelje do neizmernega zadovoljstva in do sreče ali pa te močno prizadene in te ubije. Ljubezen je norost, je trpljenje, a brez nje ni ničesar – je vakuum, v katerem težko preživiš. Ljubezen je kriva za marsikatero vojno in ljubezen je kriva, da jaz pojem.
Vedno ste v koraku s trenutnimi glasbenimi trendi (ali celo korak pred njimi). Za to je verjetno potrebno imeti kar precejšen pogum, kajne?
Biti ob pravem času na pravem mestu je tisto, kar te popelje do uspeha. Veliko je sposobnih ljudi, ki se jim to ni zgodilo in so šele po njihovi smrti doživeli tisti pravi uspeh, ki bi jim pravzaprav moral pripadati v njihovem času. Morda res prehitevam pri določenih stvareh, a to ni bilo nikoli namerno, nikoli nisem razmišljala o pogumu. Nikoli ne kalkuliram, koliko klikov bom dobila in koliko dobička bom imela. Prav tako me ni strah, če bom imela stroške. Moja želja je vedno bila, da izražam to, kar je v meni, in da se dotaknem ljudi. Ni potrebno vseh, dovolj je en sam. Zato se resnično veselim nove skladbe, ki je v nastajanju. Je nekaj posebnega – ko jo boste slišali, boste vedeli, o čem sem govorila. In morda je ravno to vzrok, da bom z izidom malo počakala, da ne bom spet za korak prezgodnja, kajti zdaj se mi pa resnično nikamor ne mudi. (smeh)
Kaj pa v prihodnje; nova skladba, mogoče koncert?
Koncerti in
nastopi so tako ali tako vedno, večina jih je seveda dobrodelnih. V
zadnjem času sem se mogoče nekoliko odmaknila od televizijskih ekranov,
kar pa ne pomeni, da se morda nekega dne ne bom pojavila spet. Trenutno
nastaja krasna skladba s preverjeno zasedbo avtorjev – to so moj mož,
Feri Lainšček in Patrik Greblo. Moram povedati, da se že prav veselim,
da jo predstavim. Skladba je zelo čustvena in vem, da se bo poslušalcev
zagotovo dotaknila. Po mojem bo nared spomladi, najkasneje jeseni.Regina
V vaši dolgoletni karieri ste se preizkusili v različnih glasbenih žanrih, zadnje čase vam družbo dela predvsem elektronska plesna glasba. Kateri glasbeni stil lahko pričakujemo v bližnji prihodnosti?
Nisem glasbenica, ki bi se menila za ekonomijo, pač pa ustvarjam s trenutnim navdihom in mislim, da je to moč čutiti tudi v moji glasbi. Pravzaprav je to očitno beganje med različnimi žanri značilno zame – tako sem spoznala elektronsko plesno glasbo, funk, pop glasbo, rock, R&B itd. Meni preprosto ni treba biti zvesta nekemu stilu. Za tiste, ki živijo izključno od glasbe, pa je to skorajda nujno, ker si morajo zagotoviti določeno publiko, ki jim nato ostane zvesta. Zame je bilo glasbeno ustvarjanje vedno le hobi, ki sem pa ga vseeno jemala zelo resno in se ga lotila s srcem, z dušo in s telesom. Kam me bo odneslo v prihodnje, še ne vem. Živim in ustvarjam za danes. Lahko pa povem, da je bila elektronska plesna glasba le ena vmesna postojanka, mimo katere sem se odpeljala – skladba v takem stilu ni na obzorju.
Najlepše se vam zahvaljujem za projeten pogovor in želim vam, da vaša glasba še naprej združuje vse ljudi. Srečno!
Hvala za povabilo. Kot pravi komad Pokliči ljubezen – pokličite ljubezen in naročite si svojo pravljico. Vedno znova in znova.