INTERVJUJI

Maria Luisa Congiu diha z glasbo, odkar pomni

Nacionalna kultura je fundament državnosti

Italijanska glasbenica, ki simbolizira čutnost, iskrenost in je za Sardince simbol glasbe in petja. Slavna kantavtorica uporablja pripovedne prijeme popa, ki pa ga prenavlja na izreden način, s tem življenjsko zgodbo ponudi v obliki harmonij in besed. Vsekakor gre za prvorazredno umetnico, ki ji dajeta krila sardščina ter brezpogojna ljubezen do sebe in vsega, kar živi.

Kdo je Maria Luisa Congiu? Gre za italijansko kantavtorico, rojeno 18. aprila 1973. Maria se je rodila v Rimu, njen oče je bil Sardinec (Oliena), mati pa Rimljanka. Ko je bila stara osemnajst let, se je z družino preselila na Sardinijo. Na tem italijanskem otoku se je posvetila študiju tradicionalne sardinske glasbe in romanskega jezika na Sardiniji.

Kdaj se je začela vaša ljubezen do glasbe in katero pesem ste prepevali kot otrok?
Z glasbo diham, odkar pomnim, predvsem popularno, narodnozabavno. V moji družini so vedno vsi radi prepevali. Ljubiteljsko. Pesem, ki sem jo pela kot otrok, je bila La corsicana, kasneje pa so Sweet Child o’ Mine, Keeper of the Seven Keys in Stairway to Heaven postale del moje mladosti.

Ali obstaja komad, v katerega ste samo vi verjeli in ki ste ga stežka izdali?
Iskreno povedano, ne. Ne poznam razloga, a vedno sem brezpogojno verjela v svoje glasbene stvaritve. Navsezadnje, Sardinija ni velik trg in morda je posledično lažje doseči to, da je tvoja glasba slišana in poslušana.

Kako aktivirati človeški potencial v globalni glasbeni industriji, ki je za večino ustvarjalcev nedelujoča in kljub temu nemoteča za večino poslušalcev?
Žal je ta razprava bolj povezana z aktualnimi človeškimi vrednotami in ne toliko s samo glasbo. Težava se kaže v skoraj vseh sektorjih. Veliko in preveč se posveča pozornost videzu, zelo malo vsebini. Ustvarjanje privlačnih številk je pomembnejše od tega, kaj dejansko neka dobrina pusti za seboj, kaj se ohrani na dolgi rok. Ljudje si ne dovolimo več občutkov ljubezni in lepote. Zakaj je temu tako, kdo ve. A ko se soočamo z zgodovinskimi pesmimi ali operami, se to še vedno dogaja. Morda zato, ker čustva tistih, ki so jih ustvarili, presegajo naš čas. In te pesmi še vedno vibrirajo in vibrirajo.

Besedilo pesmi Allegria izraža svetlobo, radost, življenje. Od kod je prišel navdih?
To pesem sem si izposodila, napisala sem samo del besedila v sardinskem jeziku. Recimo temu kot poskus, s katerim sem želela dokazati, da je naš jezik muzikalen in da se svojega jezika ne bi smeli nikdar sramovati, niti korenin. Tisti, ki imajo globoke korenine in le-te tudi spoštujejo, znajo ceniti svoj jezik in kulturo. Jezik predstavlja naše korenine.

Pojete v sardinskem jeziku. Je odgovoren odnos do nacionalne identitete dovolj pomembno vprašanje v Italiji?
Menim, da je bogastvo Sardinije – in tudi Italije – prav v njeni kulturni raznolikosti in jezikoslovju. Smo kot zabojnik, napolnjen s tisoč in eno stvarjo. Vsak ima svojo identiteto, zgodbo, ki jo želi deliti s svetom. Na Sardiniji so pohajkovali Puni, Kartažani, Rimljani, Feničani, Španci. Jezik se je razvijal in to na vseh področjih, prav tako tradicije, ki so nas naredile bogatejše, tudi s pripovedovanjem o tem, od kod prihajamo in kdo smo bili. Nacionalna kultura je fundament državnosti. Mislim, da je zelo prav, da se lahko vsak izraža v svojem jeziku, s čimer krepimo svojo identiteto, svoje korenine.

Ste se v skladbi Balla che foza dotaknili prav tega, kako vi občutite čisto in strastno ljubezen?
Ljubezen je ples nežnosti, čutnosti, impulzov. Govoriti o ljubezni ni enostavno, a v tej pesmi ljubezen najde pogum, da se izrazi preprosto in iskreno in čutno, da črpa navdih iz lepote stvarstva. Kar ga obdaja, če seveda znamo ta svet ohraniti, je ljubezen s prizorom zvezdne noči. Brez žvižgov vetra. Obdano le z neokrnjeno naravo. In to lahko ustvari le še več ljubezni.

V vaši uspešni karieri prepevate fascinantne komade Alenu de ammentos, Istellas, Tempus e omine. Kateri je vaš najljubši?
Za pesmi vedno pravim, da so kot otroci, vse imamo enako radi. Z gotovostjo lahko trdim, da Istellas ostaja najbolj cenjena, govori pa o materah, ki nam dajejo čisto vse in ki nas spremljajo vse tja do konca, tudi iz nebes skrbijo za nas. Kdo je tisti, ki v veselju in bolečini ne vzklikne: »Mamma, mamma mia!«? Tempus e omine je vabilo, da pogledamo v peščeno uro, ki nas spomni na vrednost naših preteklih dejanj, na naše prednike, ki nam pove, da je življenje bogastvo in obenem ogledalo, da bomo slej ko prej vsi prehodili to pot življenja, seveda vsak s svojimi izkušnjami. Vprašanje pa je, kako bi radi, da bi z nami ravnali naši zanamci. Alenu de ammentos je ena zadnjih, ki sem jih napisala skupaj z možem, preden ga je pri komaj devetinštiridesetih letih starosti ugrabila koronavirusna bolezen 19. V tem besedilu so razkriti vsi predlogi starodavnih zgodb, ki so si jih pripovedovali ljudje ob kaminu ali v soseščini v toplih poletnih večerih. Trenutki življenja iz drugih časov, ko še ni bilo televizije v vsakem domu, iz časov mojega otroštva.

Katera je najlepša ljubezenska pesem, ki ste jo zapeli ali bi jo radi zapeli?
Če mislite na ljubezenske pesmi v klasičnem smislu, potem bi ta pesem lahko bila Navigando verso te, napisal in uglasbil jo je moj mož Pasqualino. Kaj bi rada še napisala ali zapela? Uf, dobro vprašanje. Veliko je tega. Mogoče Su bolu ‘e s’astore, avtor je Tonino Puddu, gre pa za pretresljivo pesem o veliki ljubezni, ki se konča.

Izredna kariera. Mnogo izdanih albumov, številne nagrade in priznanja v Italiji, sodelovanje s številnimi italijanskimi in tujimi kolegi. Kaj je skrivnost?
Verjamem, da je skrivnost ravno v tem, da ni skrivnosti. Živim normalno življenje, zjutraj delam kot prodajalka pnevmatik v družinskem podjetju, ki ga je nekoč vodil moj mož, v državnih šolah poučujem glasbo nekajkrat na teden, vodim tečaje sardinskega jezika, kulture in identitete. Študiram in se skozi življenje učim. Čutim trpljenje in stiske običajnih ljudi, a tudi njihove razloge za veselje in radost. Poskušam prevesti vsakdanje življenje preprostih ljudi, njihova hrepenenja v pesmi. Ljudje me ne vidijo kot divo, ampak kot osebo, ki si zvečer obleče svetleč suknjič in gre na oder ter z občinstvom deli ljubezenske in življenjske izkušnje, ki so podobne njihovim in mnogim drugim. Saj pravzaprav gre v življenju samo za to, za izkušnje. Danes taka, jutri drugačna in tako dalje. Dolgoročno je neuporabno kazati nekaj umetnega, nekaj neresničnega, ta navidezna realnost ogroža nove generacije. Seveda je na koncertih tudi veliko dela, a tudi veliko zadovoljstva. Vsi umetniki, s katerimi sem sodelovala, so mi dali veliko, predvsem na človeški ravni. Ivana Spagna s svojo veliko občutljivostjo in dobrosrčnostjo. Roberto Vecchioni s svojo globino in ponižnostjo. Valerio Scanu s svojo sladkostjo in veliko razpoložljivostjo. Francesco Demuro, velik talent, ki te zna napolniti s čustvi. Pa čarobna Antonella Ruggiero. V vsakem od njih se skriva nekaj prav posebnega, kar so znali deliti z mano. Hvaležna sem, da imam priložnost živeti tako preprosto življenje, čeravno z dvema hudima porazoma, ki sta me globoko pretresla.

Kakšni so načrti za prihodnost? Bo nastal nov album še neobjavljenih skladb? Koncert v Sloveniji?
Morda ja. V čast bi mi bilo imeti takšno izkušnjo v vaši državi. Srečanje različnih kultur vedno simbolizira veliko človeško in umetniško rast. Glasba vedno združuje, tudi če je izražena v različnih jezikih, saj čustva govorijo. In občutki prav tako. Je živ dokaz, da je lahko skupek besed, harmonij, melodij in ritmov sredstvo za družbene spremembe. Projektov pa je veliko. Še naprej si želim študirati, pisati in komponirati ter vsaj poskušati biti iskrena predstavnica krasne Sardinije. Rada bi ustvarila stičišče za tiste, ki imajo radi glasbo, kjer bi se lahko otroci srečevali in igrali. Brez obsojanja in brez predsodkov. In vse to zaradi užitka in strasti do glasbe. Vse v imenu mojega moža, ki je meni in sardinski glasbi dal toliko. Zahvaljujem se tudi vam, ker ste mi dali priložnost, da se predstavim tudi slovenskemu občinstvu. Dovolite mi, da z vami delim še eno misel. Misel pokojnega brata Tonina, ki je umrl teden dni za mojim možem. Dejal je, da je glasba edina stvar, ki ti dovoli leteti, let pa je bil, kot veste, vedno sinonim za svobodo. Tja, kamor te popelje glasba, te ne more peljati nič drugega. Glasbo le občutiš. Sa musica est vida.

Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
2
+1
4
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Twitter
Back to top button