INTERVJUJI

Lovelorn: Z glasbo razvijamo odnos do sveta

Tudi poslušanje glasbe je izredno empatična dejavnost

Lovelorn. Skupina mladih glasbenikov. Ljubkih, pametnih, radovednih. In izvrstnih. Ki se počasi, a nedvomno razvijajo v virtuoze. Njihova avtorska dela poslušalca najprvo vznemirijo, nakar presenetijo, za finale pa potešijo. Kot sporočilo preko besed, kot objem preko glasbe. Njihov recept? Le naprej. V poznano in nepoznano. Skupaj.

Kako bi se predstavili vsem tistim, ki vas še ne poznajo? Kako ste sploh prišli do imena Lovelorn?
Smo Lovelorn, mlada novogoriška pop rock skupina. Skupina se imenuje po eni izmed naših skladb, ki nosi naslov Lovelorn. »Lovelorn, / I miss those nights, / both me and you.« Sama fraza se nam je zdela zanimiva, drugačna, obtičala je v nas in postala del skupinske identitete. Lovelorn v arhaični angleščini pomeni nesrečno zaljubljen, kar je nekako smisel omenjane skladbe. Četudi nihče od nas zares ni neprestano nesrečno zaljubljen, se prav v takih trenutkih rojeva umetnost, naša glasba. V sami skupini ni nikakršnega pesimizma, vsi si želimo, da bi redko bili lovelorn. Ime dejansko namiguje na beg pred njegovim pomenom; v želji, da se v pribežališču najdejo trdna tla in življenjska moč. Večina glasbe v tej skupini je osnovana na zgodbah današnjega najstnika, ki spoznava, odrašča, včasih premišljeno, včasih brezglavo tipa svet in je kdaj zaljubljen, tu pa tam pa tudi krvav. V osnovi je skupina petčlanska; Jaka Podgornik na bobnih, Miha Spačal na klaviaturah, Maj Špacapan in Jure Ipavec na električnih kitarah ter avtor vseh pesmi, Marko Čadež Mačkić (frontman skupine in naš sogovorec, op. p.) na bas kitari in vokalu. Našo pot so z nami na različnih trenutkih prehodile tudi številne spremljevalne vokalistke; Mija Istenič, Zala Zabukovec, Ema Marušič, zadnje čase pa z nami pogosteje sodeluje Eneja Štemberger.

V komadu 1000 km stran spregovorite o zvezi na daljavo. Ni (velika) razdalja le jalov izgovor za propad nekega odnosa?
Sama skladba je povzeta po zgodbi znanke, ki je imela partnerja iz Nemčije. Spoznala sta se na neki mednarodni poletni šoli in bila v zvezi na daljavo nekaj let. Videvala sta se parkrat na leto, dokler se ni izkazalo, da ju življenje nekako ne more združevati. Zgodba za to skladbo se mi še danes zdi zelo močna, predvsem ker sta se kriterij in način spoznavanja ljudi v tehnološki dobi spremenila. Spoznati se preko sporočil lahko deluje krasno, lahko celo oba sogovornika osrečuje in tu nikakor ni pravil, veliko odnosov deluje v tem okvirju. Vendar se je vredno vprašati, kaj pomeni poznati človeka. Kako se lahko na takšni razdalji sploh razvije intimen stik? V jedru te skladbe je srhljiv preobrat, ko v takšni zvezi spoznaš, da je tvoj partner dejansko tujec. Pa to ni značilno le za zveze na daljavo, temveč za vse stike, ki danes delujejo na ravni tipkane in ne govorjene besede. Ob nastajanju te skladbe sem tudi jaz bil v zvezi na daljavo. Včasih takšna zveza funkcionira le, če je distanca njena lastnost, deluje, dokler jo ta ovira združuje, dokler sta si partnerja vsaj v nekem smislu tuja, dokler se ne poznata. Deluje nesmiselno, vendar je večkrat to resničnost.

Pesem Če odidem proč nam ponuja nekaj na videz preprostih vprašanj. Je vprašanje o obstoju kozmosa po končani ljubezni patetično ali se med vrsticami vendarle skriva globlji pomen?
Če odidem proč je posebna skladba, prva, ki temelji na osebni izkušnji propadanja nekega odnosa, na zapuščanju, nad vsemi spomini, občutkih krivde, ki se pojavijo ob tem. Je tisti klasičen breakup song iz zgibanke. Refren te skladbe sestavljajo tri vprašanja. »A res bilo bi bolje, če odidem proč, / bi še bilo vesolje, kje bi črpal moč?« Bi bil kozmos še vedno tak, kot je? Bi bile vse zvezde na svojem mestu? Bi sonce še vedno sijalo, kot je nekoč na tisti črn lak na nohtih? A bi se svet še vedno lahko sestavilo iz istih koščkov, iz katerih je bil razbit? Tipično. Mladostno. Pogosto.

Ljudje smo tako svetloba kot tema, opisujete v skladbi Tvoja bodoča bivša. Kako obdržati zdravo ravnotežje med nasprotujočimi si čustvi?
Metod je več, uspešnost vsake pa zelo različna. Metoda za to je seveda beg, ki se lahko manifestira v mnogo patoloških stanj, odvisnosti, težav. Metoda je poskušanje razumevanja teh nasprotij. Pomembno je ubesediti stvari, ki človeku ležijo na duši. Razum deluje v domeni jezika in ne občutja samega, zato je za mediatorja med čustvi razum treba naučiti njihovega jezika. Avtorstvo je odličen način za to, pisanje besedil za skladbe je orodje, s katerim se čustva strnejo v dojemljivo obliko za avtorja in tistega, ki skladbo konzumira. Tvoja bodoča bivša je naša morda najbolj abstraktna skladba. Govori o namišljeni zvezi med človekom in poosebljeno temo, mrakom med njegovimi bolečinami, skušnjavami in nedoseženimi cilji. Tema vsakega obišče, vsak se z njo kdaj zavrti. Skladba je nastala v želji, da bi bilo teh plesov čim manj.

Lovelorn
Lovelorn Foto: Žak Župan Galunič

Tudi Evrovizijo spremljajo

Vam je kot skupini teže odpeti komade, pri katerih črpate iz konkretnih osebnih doživljajev, ali takšne, v katerih morate prikazati kaj, kar vam je tuje?
Nikakor. Naše zgodbe so del naše identitete, del naše biti. Smo, kar izvajamo, smo takšni, kot se pojavljamo, in sami sebi ne skrivamo ničesar. V nikakršni skladbi ne prikazujemo nekaj tujega, morda s tem, da skladbe ustvarjamo, neko temo približamo sebi. V osnovi je songwriting morda vrhunska metoda avtorjevega interpretiranja življenja. Življenje razumemo tako, kot je zapisano v naših besedilih. Izvirajo iz resničnosti in tako postanejo nadresnična, saj jih čas in spreminjanje naših osebnosti ne dosežeta. Na starejše skladbe, ki bi lahko delovale naivno in otročje, ne gledamo s priokusom sramu, saj je oboje zajeto v neko presežno obliko, v skladbo. Naša prva skladba She ima otročje besedilo, glasbeno smo od nje napredovali, vendar ima v svojem bistvu še vedno tisto nekaj, kar smo že ob njenem nastanku v njej videli. Še vedno je ultimativna zgodba o ljubosumnem najstniku.

Spremljate Evrosong? Smem vprašati, kakšno je vaše mnenje o mezzosopranistki Raiven in njeni pesmi Veronika?
Seveda spremljamo Evrosong. Skladba je zelo posebna. Odpira pomembno zgodovinsko problematiko, ki bolj kot o Veroniki Deseniški govori o človeku danes. Prav se nam zdi, da glasba odpira nekoliko poglobljene vidike o naravi naše biti. Metafora, ki jo ponuja, je zanimiva. Živimo torej z Veroniko v sebi, z aspekti sebe, ki jih po nepotrebnem in krivično utapljamo v mentalne kotle, ker jim včasih nočemo prisluhniti. Upamo, da je to sporočilo prišlo do ljudi ter da se bodo ljudje s svojimi Veronikami tudi večkrat soočili. Raiven želimo mnogo dobrega na Evroviziji.

Je morda prav empatija tisto, kar mora imeti glasbenik, da se s svojo interpretacijo dotakne poslušalcev?
Seveda. Mora biti empatičen, tudi sebe mora sprejeti kot nekoliko bolj krhkega, da lahko pesmi sploh ustvarja na pristen način. Večna skrivnost je pa seveda recept za dobro skladbo in izvedbo, ki skladbo izstreli na vrhe lestvic. V osnovi naj bi imela glasba to moč, da v poslušalcu poustvarja nekakšne spomine na dogodke, ki jih ni doživel, a se v njih vselej najde. Skladbo razumeš takrat, ko človeka njen pomen požre vase, ko človeka iztrga iz njegovega življenja in pokaže, kako je biti v čevljih drugega. Tudi poslušanje glasbe je izredno empatična dejavnost.

Je odgovoren odnos do glasbenikov nekaj, kar je v Sloveniji dovolj pomembno vprašanje? Je pot do koncertnih odrov res tako rožnata ali prej trnova?
Pot do odrov je v Sloveniji povsem odvisna od finančne in strukturne podkrepljenosti glasbenika. S stroški SAZAS-a, opreme, logistike in po možnosti še najema prostora je skorajda nemogoče ostati z glavo nad gladino – sploh glede na dejstvo, da še danes prevladuje mnenje, da je glasbeniku storjena usluga, ko mu je ponujen koncert. Tako se zlasti neodvisen glasbenik v Sloveniji pretežno sooča s sistemskimi ovirami, ki so postavljene na vsak korak. Koncertirati v Sloveniji pomeni biti v konstantni izgubi ter obenem čutiti splošno pričakovanje hvaležnosti, da je glasbeno udejstvovanje sploh mogoče. Pot na oder je torej tako rožnata kot trnjava – njeno prečkanje pa je privilegij redkih.

Kako vam glasba spreminja, plemeniti življenje?
Z glasbo razvijamo odnos do sveta. Glasba nam pomeni življenje, saj se z njo dominantno ukvarjamo in se želimo z njo ukvarjati. Ločnica med življenjem in glasbo je za večino v skupini redka, saj vsak piše še svojo glasbo in deluje v več skupinah. Člane si delimo s skupino Madison, Time Keeper, Moonset in z drugimi zasedbami. Biti v skupini pomeni naučiti se prerasti na videz usodne razlike med osebnostmi v skupini, ko s svojimi idejnimi in na ego pripetimi nitkami z najboljšo namero vlečejo vsak v svojo smer. Biti v skupini pomeni znati se oglašati, znati zagovarjati svoje ideje, prisluhniti ideji drugega ter popustiti, ko je to treba. Je resnično šola za življenje, zato je tudi velik del njega. Naše skladbe so hkrati nekakšen dnevnik odraščanja. Zanimivo bo spominjati se teh časov na starejša leta, ko bo teh prigod še bistveno več, kot jih je danes.

Kaj za vas v življenju največ šteje? Imate vse, kar potrebujete?
Klišejske stvari; zdravje, družina, sreča, poštenost … Poleg tega pa seveda glasba in naše močno prijateljstvo. Res smo srečni, da smo se našli in da skupaj ustvarjamo to čudovito zgodbo, ki je seveda še paglavček, ampak raste hitreje, kot bi si mislili.

Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
4
+1
5
+1
1
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Twitter
Back to top button