Katarina Mala: Moja izjava je bila zlorabljena

Bolj kot hudomušnost jo opredeljuje samosvojost. Neobvladljiva faktičnost je vedno filigransko vključena v njene pesmi. Je glasbena umetnica, ki v ospredje postavlja običajno življenje ter razgrinja razpoke, ki zevajo med človeškimi odnosi. Vrhunske glasbene stvaritve, polne mističnih prispodob, postavljajo Katarino Malo med vedno aktualne glasbene mojstrice.

Kdaj ste prvič začutili ljubezen do glasbe?
Sploh se ne morem spomniti drugega kot iskrene ljubezni do glasbe od čisto, čisto rosnih let. Petje, glasba, izmišljanje besedil na znane melodije, ples ob gledanju MTV-ja sredi noči pri babici, kjer sem si, kot bi bilo res, predstavljala, da nastopam na odrih s temi znanimi izvajalci. Pri sedmih letih sem začela igrati klavir. Popolnoma brez tistega naravnega talenta. Vsega sem se morala naučiti. Do devetnajstega leta sem hodila k eni in isti profesorici. Enkrat tedensko. Po navadi ob sredah na Dvoržakovo ulico v Ljubljani. Ko sem se po nekaj urah vadbe – tudi zato, ker nisem dovolj redno vadila – naučila pesmi, sem bila presrečna, potem me skoraj nisi mogel ustaviti, lahko bi jih igrala kjerkoli. In v bistvu sem bila entertainer – zabavljač mi ni najbolj pri srcu beseda – od malih nog. S kasetarjem na baterije – ja, tako stara sem – sem hodila po vikendaški soseski in nastopala za kogarkoli, ob otvoritvi očetovega podjetja sem pela Lipa zelena je za vsaj sto petdeset ljudi, saj so mu prijatelji zasadili lipo pred novim objektom. Če moram zdaj povzeti vse spomine, lahko rečem, da sem se z ljubeznijo do glasbe očitno kar rodila. (smeh)

Na Slovenski popevki ste sodelovali trikrat, zadnjič leta 2014. Česa vas je, če se ozrete nazaj, ta festival naučil, tudi za življenje?
Popevka je en krasen festival, polno lepih spominov imam nanj, vseeno pa je to festival, ki pušča grenak priokus, da vsi tisti, ki na Slovenski popevki ne pridejo blizu vsaj eni od nagrad, ostanejo pozabljeni. Slovenske radijske postaje niso naklonjene predvajanju novodobnih popevk, zato je vso vloženo delo včasih premalo nagrajeno. Bom pa rekla, da je nastopanje z orkestrom unikatna izkušnja. In če sem se česa naučila, je to, da si moraš na odru zaupati, ker če si ne, bodo to videli vsi. Moj prvi nastop na Slovenski popevki, ki je sicer požel val navdušenja, dobili smo celo nagrado za besedilo, je bil žal zaradi moje izjemno hude treme veliko slabši, kot bi lahko bil. Trema pa je bila prisotna, ker sem mislila, da tja med vse tiste profesionalce enostavno ne spadam. In seveda to ni bilo res. Danes ob vsem znanju o mentalnem zdravju vem, da je najprej treba delati na sebi, verjeti vase, zaupati, da zmoreš, ampak seveda ne kar na slepo. Treba je vaditi, se naučiti novih tehnik, biti pripravljen in potem zaupati samemu sebi.

Leta 2014 je slovensko (predvsem medijsko) javnost razburila vaša izjava o Radiu 1 in Raayu. Kaj vam je bilo v tej aferi največji izziv in kakšne osebne preskoke ste naredili sami?
Ne vem, če je bila medijska javnost res razburjena. Najbolj je bil seveda razburjen Raay, ki je vložil tožbo proti meni, ker je ob tehtnem razmisleku in odvetniških sokolskih tarifah najbrž ne bi. Če bi me na primer takrat poklical, bi mu z veseljem povedala, da sem bila izjemno razburjena tudi jaz, ko sem prvič prebrala že objavljen članek. Moja izjava je bila namreč zlorabljena, brutalno skrajšana na en stavek in kruto ter napačno povzeta, saj sama nisem gojila nobenih zamer do Radia 1 ali Raaya. In še danes jih ne. Ker sem bila takrat prezaupljiva, nisem zahtevala avtorizacije članka in se tako znašla v nepotrebni, psihično naporni – takrat sem namreč izvedela, da sem noseča z Lukasom – pa tudi finančno in časovno nepotrebni situaciji. Umik tožbe je bila edina pametna in racionalna poteza, hvaležna sem, da se je tako odvilo, da si lahko sežemo v roke, sodelujemo, spoštujemo in mirno živimo naprej. Ko danes z distance gledam na vse skupaj, vam lahko povem samo to: jaz sem bila samo prepogumna ali preneumna, da sem izjavila nekaj za medije. Če pa bi mediji videli, kaj se je takrat zgodilo, koliko glasbenikov in strokovnjakov mi je priskočilo na pomoč ob zbiranju podatkov za prvi narok, bi vedeli, da je bila jeza kolektivna. Za pogovor o tem pa bi midva potrebovala nov intervju. (smeh)

Je res, da nastop na Melodijah morja in sonca za marsikoga pomeni sanjsko doživetje?
Hm, to vprašanje je postavljeno tako, da ne vem, ali moram zdaj nujno odgovoriti pritrdilno, ker bom drugače izpadla nehvaležno. (smeh) Seveda je nastop na MMS-u fantastičen že zaradi okolja in magičnosti portoroškega Avditorija ter krasnega banda, glasbenikov, s katerimi ti je v čast stati na odru. Ampak sanjsko doživetje je morda le premočna besedna zveza. Prav tako kot pri Slovenski popevki smo sicer dobili nagrado za besedilo, a pesem Moja soseda, ki je drugače fantastično zrcalo o slovenskih sosedskih odnosih, je bila prav tako hitro pozabljena, pa čeprav vedno ogromen uspeh na mojih koncertih. Ne vem, zakaj dobijo pesmi na festivalih pri radijskih postajah prevečkrat črno piko. Morda veste vi? (smeh)

Clyde

Sovražim ta tvoj telefon,
daj sem, razbila ti ga bom.
Spet ista zgodba se ponavlja,
ne briga me, če si brez dnarja.
Ne bom spet čakala dve leti,
te gledala, ko gniješ v kehi.

Če misliš, da bom večno tle,
lahko kar zdaj pozabiš me.
Ne vem, kako sem loh tok glupa,
še mati več ti ne zaupa,
a jaz te kar še vedno ljubim.
Res misliš, da si to zaslužim?

Katarina Mala. (2015). Ciao ciao. Ketiver.

Kako ste se prepletali z glavnim likom v pesmi Clyde? Kako se vas je dotaknil?
Clyde je ena mojih najljubših pesmi. Kot prvo je pisana v prvi osebi in povzema čustva iz življenja vsakega od nas. Gre za čisto soočenje s travmo. Jeza, ki je v tej pesmi izražena, je prvinska. In takšna sem tudi jaz. Ko pri meni prestopiš mejo … No, lahko je hudo. Če pozorno poslušate pesem, se mi v delih, ki so besedilno najbolj močni, trese glas v napačno smer, ampak smo to nalašč pustili notri. Priporočam še poslušanje pesmi Pulover, če vam je všeč Clyde.

Nedavno tega ste izdali skladbo Vedno pravi čas (furava življenje). Kaj odgovorite vsem, ki pravijo, da (za nekaj) v življenju nimajo časa?
Čisto preprosto: to ni res. Glejte, imamo dva ekstrema. Imamo narcisoidne izločke naše družbe, ki sebe vedno postavijo na prvo mesto, ko pa pomagajo drugim, je seveda nujno potrebno, da to vidi čim več ljudi. Takšni mislijo, da jim pripada čas za vse njihove želje – po navadi na račun trpljenja družinskih članov. Drug ekstrem pa so tisti, ki mislijo, da so žrtev, da morajo vedno poskrbeti za druge in seveda teh drugih kar nikoli ne zmanjka, tako da si tako ali tako sploh ne morejo vzeti časa zase, kaj šele za svoje želje. No, pripadniki obeh ekstremov bi potrebovali psihoterapijo. Eni, da vidijo druge, drugi, da vidijo sebe. Vedno je pravi čas, da narediš nekaj zase, vedno moraš prisluhniti sebi, pomagati sebi. In tisti, ki te obkrožajo, ti bodo pomagali, če te imajo dovolj radi. Tako boš vedno našel čas, pravi čas, ko bo to dobro zate zaradi tvoje osebne sreče pomagalo tudi drugim. Ampak najprej je treba vsem tem drugim pokazati, da imaš dovolj rad sebe. To lahko narediš le tako, da se imaš res dovolj rad. Tanka je meja med egoizmom in ljubeznijo do samih sebe. Ampak ko je nekaj prav in ko vemo, da si moramo vzeti čas zase, za svoje želje, vendar ne na račun trpljenja drugih, takrat se bodo vse energije umirile in vse bo usmerjeno v tvoj cilj. Preprosto, kajne? (smeh)

Ali glasbo lahko prepoznamo kot nasilje? Na primer psihično.
Absolutno. Jaz pravim celo, da nekdo z vsiljevanjem svoje zvrsti glasbe izvaja glasbeno posilstvo. To so največkrat ljudje, ki predvajajo njim ljubo glasbo tako na glas, da jo morajo slišati še vsi tisti, ki te zvrsti ne marajo. Najbolj zanimivo je, da so to ljudje, ki so v svojem jazu izjemno nezreli in nestabilni in s tem dobijo pozornost, po kateri hrepenijo. Glasbo se uporablja tudi kot sredstvo za mučenje, tako da več na to temo ni potrebno dejati. Ko moram včasih nekje čakati ali piti kavo in mi vsiljujejo svojo glasbo, se prav slabo počutim. V Sloveniji na žalost nimamo dovolj žanrskih radijskih postaj in močno omejujemo izbor pesmi tudi tam, kjer bi bilo možno iti v širino. Ampak odlične glasbe na svetu je neskončno in dovolj za vsakega.

Glasba je tudi zdravilo. Kaj nas posluša človek, ki se želi vsestransko okrepiti?
Najprej zvok samega sebe. Najprej moramo umiriti svoje dihanje – v ritmu in s posluhom – in svoje misli, potem moramo sebe postaviti na prvo mesto in to tako, da ne škodujemo drugim. Nadalje moramo znati slediti in uresničiti svoje cilje. Medtem ali po tem pa si lahko pomagamo tudi z glasbo. Sama si kdaj pa kdaj privoščim kakšno zanimivo seanso z gongi in mirnim tantričnim petjem, to se lahko najde v vseh spletnih glasbenih aplikacijah. Če si ljudje želijo peti, naj jih pri tem nihče ne ustavi. Poznam kar nekaj oseb, ki so glasbeno manj nadarjene, a so si vse življenje želele biti glasbeno vključene, aktivirane. Hodijo na privatne lekcije petja ali se učijo instrumenta in s tem zapolnijo praznino, ki jim je bila s pomanjkanjem samozavesti ali s pomanjkanjem energije vzeta. Glasba je zdravilo. Vsekakor pa moramo najprej poskrbeti zase. Saj veste, v glasbenem svetu je tudi veliko psihičnih, mentalnih motenj.

Je odgovoren odnos do glasbenih ustvarjalcev nekaj, kar je v Republiki Sloveniji dovolj pomembno vprašanje?
To je seveda izjemno pomembno vprašanje, verjamem pa, da na tako majhnem tržišču s tako majhnimi potrebami in s tako veliko glasbeniki težje zadostimo vsem željam in pričakovanjem. Prepad med svetovnim in slovenskim nivojem glasbenega življenja, zaslužka in uspeha je preglobok, da bi ga lahko država kakorkoli uredila. Lahko bi se seveda naredilo več. Je pa dejstvo, da se več interesnih skupin na svoje načine trudi nekaj doseči, žal nimam informacije o uspešnosti. Dokaz, da je edini res zavidljiv nivo prepoznavnosti in uspeha sploh mogoč, je naša Senidah, ampak tudi ona je seveda odšla ven, stran. To ni uspeh, ki bi bil izmerjen na naših tleh. Izjemno ponosna bom, če bo nekaj podobnega kot Senidah uspelo skupini Joker Out. Bojanova nalezljiva karizmatičnost, Krisova resnost in vrhunska profesionalnost, Janova in Mačkova mladinska igrivost ter Nacetov »shy guy but wild guy« karakter so formula za uspeh. Pa seveda ne brez trdega dela in fokusa. Basist Nace Jordan je bil član mojega banda. Denis Beganovič Kay Kay, ki je naredil vse aranžmaje za moje žive nastope in hkrati igral klaviture, je Naceta usmerjal, učil, Nace pa je vse to znanje požiral, nadgrajeval, da je danes lahko vrhunski. Izjemno sem emocionalna, ko govorim o njemu, ker sem čisto po materinsko tudi ponosna na to, kar je dosegel. Krasne spomine imam na naše delo.

Pevka ste več kot 10 let. To je dovolj dolga doba, da najbrž lahko ocenite, česa vas je glasba naučila o sebi …
Pevka sem že vse življenje, a glasba je moje večno ogledalo. Pojem, a se hkrati tudi nenehno ocenjujem. Največkrat preveč kritično. Izjemno sem ponosna, da sem se glasbe lotila. Sama. Da je to moj projekt. Skozi glasbo sem se naučila, da pravila, ki veljajo v strogem poslu, v glasbi ne veljajo vedno in da so velikokrat uničevalci odnosov. Naučila sem se, da je potrebno poslušati, a vztrajati pri pravilih igre. Naučila sem se, da je dober znak, če ti glasbeniki čestitajo in ponudijo svoje pesmi. Naučila sem se tudi, da je glasbeno življenje izjemno naporno in prevečkrat nehvaležno. Naučila sem se, da nič ni bolj vznemirljivega od prepoznavnosti tvojih pesmi, s katerimi se posamezniki poistovetijo. Naučila sem se mnogo ponižnosti in hvaležnosti. Naučila sem se, da mi glasbe nihče ne more vzeti. Zato: hvala glasbi in hvala vsem, ki ste jo sprejeli.