INTERVJUJI

Irena Vrčkovnik pred koncertom: Zaradi Eme sem doživela Evrosong

Irena Vrčkovnik – glasbena »frajerka«, ki nas na glasbenih odrih razveseljuje že kar nekaj desetletij in jih tudi ne skriva. Dama, ki jo krasi lep nasmeh. Dama, ki ji je bog poklonil krasen glas in ki je že v mladosti navduševala množice s svojo neverjetno energijo. Dama, ki praznuje že 30 let samostojne glasbene poti.

Njena interpretacija in subtilna vokalna tehnika sta opazni v številnih popevkarskih vlogah. Njene skladbe so odmevale na Slovenski popevki, Emi, Melodijah morja in sonca ter Narečni popevki. Vedno nasmejana in energična Štajerka prihaja v svoj domači kraj Šoštanj – 18. septembra. 2021 ob 18.00 pripravlja svoj samostojni koncert ob 110. obletnici pridobitve mestnih pravic Šoštanja.

Organizatorji so tik pred izvedbo sporočili, da se zaradi negotovih vremenskih razmer in slabega epidemiološkega stanja dogodki, načrtovani za 17., 18. in 19. september 2021, preložijo za nedoločen čas.

Irena, od kod jemlješ vso energijo, ki jo razdajaš med ljudi? Ob tebi nikoli ne zmanjka smeha, veselja in lepih besed.

Hm, verjetno črpam vso to energijo iz samega veselja do življenja. Od kar pomnim, sem v družbi energična, vesela in nasmejana, kar pa ni težko, če sem obkrožena z ljudmi, ki oddajajo enako energijo. Seveda pa to ne pomeni, da sem ves čas samo nasmejana. Družbe se mi pač ne zdi prav obremenjevati s problemi, ki pridejo vsakomur kdaj na pot. Sploh pa rada rečem, da se ni vredno z ničemer pretirano obremenjevati, kajti s tem težav ne rešiš, le sam sebi škodiš. Zato pa sem raje optimistična in širim dobro voljo.

Ob 110. obletnici Šoštanja prihajaš v svoj domači kraj. Tukaj se bo odvil tvoj prvi samostojni koncert. Prvič pred domačim občinstvom, kjer te pravzaprav poznamo vsi, saj si tu preživljala svojo mladost. Kakšne občutke imaš? Je res najtežje nastopiti »doma«?

Pravzaprav sem prvič nastopila samostojno pred tridesetimi leti v Florjanu, kamor smo se iz Šoštanja preselili, ko sem bila še otrok. Leta 1991 je namreč izšla moja prva kaseta z naslovom Polepšaj mi ta dan. Promocijo kasete sem imela v našem Gostišču Acman, kasneje pa sem pela tudi na našem florjanskem igrišču. Seveda sem bila v teh letih velikokrat vabljena tudi v Šoštanj kot gostja raznih prireditev, kjer sem zapela pesem ali dve. Z godbo Zarja smo posneli tudi mojo pesem V parku, ki je bila prvotno napisana za ansambel Vesna. Posneli pa smo tudi videospot in to prav v Šoštanju. No, sedaj pa sem toliko bolj hvaležna in vesela, da me je doletela čast, da lahko ob častitljivi obletnici kraja opravim celoten samostojni koncert, na katerem me bo spremljal Happy band. Res je, doma je nekako najtežje nastopati, saj čutim posebno odgovornost pred domačini, a hkrati je to privilegij, saj veš, da si doma, med svojimi.

Vrniva se k tvojim začetkom. Tvoja glasbena pot se je pričela v najstniškem ansamblu Aurora; sledil je ansambel Vesna, nato Sredenšek. Kako se spominjaš tistih mladih let?

Uf, zelo pestro je bilo. Spomnim se, kako smo z Auroro vadili, kako sem fante spravljala ob živce (smeh), imeli pa smo tudi kar nekaj nastopov, največ v naši florjanski baraki, kot smo jo imenovali. Bila sem še mladoletna in ati nama s sestro ni dovolil večernih izhodov, a na nastope z bendom sem lahko šla. No, pa se je splačalo biti v ansamblu (smeh). Kasneje me je pri Aurori zamenjala moja sestra Tanja, jaz pa sem bila povabljena k ansamblu Vesna. Z Vesno smo takrat igrali prav vsak vikend, pa tudi po celi Sloveniji smo nastopali. Petki, sobote in nedelje so bili zasedeni z igranjem, vmes pa sem spala, si nabirala energijo. Včasih je bilo res naporno, a tako se pač glasbenik kali. Pomembno je le vztrajati. Z Vesno smo posneli tudi prvo kaseto z narodnozabavno glasbo, šli večkrat na Ptujski festival in že prvič dobili nagrado za najboljšega debitanta. Takrat me je slišal založnik glasbene založbe iz Novega mesta ter mi ponudil sodelovanje, torej snemanje kasete (CD-ji so prišli kasneje). Ponudbo sem seveda z odprtimi rokami sprejela, posnela svoj prvenec, Vesna pa je bila hkrati moj spremljevalni ansambel. Sledilo je povabilo k ansamblu Sredenšek, kar je pomenilo, da bi nastopala predvsem v tujini. Moje sodelovanje pri njih sta »požegnala« tudi moja starša in tako sem sodelovanje z Vesno zaključila, nadomestila pa me je odlična Vera Trafela. Tujina pa me je zopet veliko naučila. Ja, veliko lekcij mi je glasba ponudila.

Bi se kdaj vrnila v stare čase, ko je bilo vse tako drugače, enostavno? Veš, večkrat pomislim, da so se ljudje znali zabavati, se družiti, na vaseh se je prepevalo in igralo na harmoniko pozno v noč.

Verjetno smo si vsi kdaj zaželeli zavrteti čas nazaj in mislimo, da bi čisto drugače ravnali. Pa vendar, danes razmišljam drugače. Ne, ne bi se vrnila nazaj, saj če ne bi bilo preteklosti, takšne, kot je bila, ne bi bilo sedanjosti, takšne, kot je. Življenje nas tako ali tako venomer uči. Določene napake se verjetno morajo zgoditi, da lahko napreduješ, da lahko naslednjič narediš bolje. Spremembe so po mojem nujne za celostno rast človeka.

Kaj je po tvoje danes v glasbi drugače kot pred dvajsetimi leti?

Svet se res tako hitro vrti, vse se spreminja, staro izginja, nikoli več ne bo kot prej. Seveda je tudi v glasbenem svetu tehnologija napredovala, danes lahko ima denimo vsak svoj domači glasbeni studio (tudi jaz ga imam). Zdi se mi, da se danes namensko ustvarja takšna glasba, ki bi pritegnila čim večjo množico, torej za instant uspeh. Ko postane neka pesem velik hit, želi mnogo glasbenikov slediti tej »formuli«, zato je sedaj ogromno pesmi, ki so si podobne. Mene osebno to sicer ne moti, zato pa sem pri avtorstvu svojih skladb toliko bolj stroga do sebe. Drugače pa sem vesela, da ima Slovenija toliko glasbenih talentov, vse več mladih je tudi akademsko izobraženih, zato »vsak po svoje naj si poje«.

Dotakniva se festivalov. Če bi morala izpostaviti en svoj nastop na kateremkoli festivalu, kateri je tvoj najljubši in zakaj?

Nastopila sem na vseh festivalih, kar jih naša Slovenija ponuja. Težko izpostavim najljubši festival, saj je vsak ponujal svojstvenost. Na Veseli jeseni je bilo vedno res veselo, pevci smo peli ob spremljavi Big banda, Melodije morja in sonca so ponujale morski zrak in čarobnost avditorija, a najraje sem pela ob spremljavi orkestra, to je na Slovenski popevki. EMA pa mi je omogočila, da sem doživela tudi pravi Evrosong, v vlogi spremljevalnega vokala Tanje Ribič v Dublinu, s pesmijo Zbudi se. Nobena nagrada zame ni bila pomembna, veselila sem se druženja, sodelovanja, biti prisotna.

Leta 2018 si nazadnje tekmovala na Melodijah morja in sonca s skupino MJAV in s pesmijo Številka srca, za katero si besedilo napisala sama. O čem si prepevala?

Leto 2018 je bilo zame prelomno, saj sem z odprtimi rokami v svoje življenje povabila abrahama. Številka srca govori o tem, kako večkrat v življenju iščemo srečo tam, kjer je ni, kako si v mladosti mislimo, da bomo večno mladi, ko pa prideš v zrela leta, pa vidiš, da so leta res samo številka in da je pomembno le-to, kakšne velikosti je naše srce, kakšni smo do sebe in drugih. Zato je lahko mladost v srcu večna. Še isto leto pa sem v sklopu praznovanja v Žalcu organizirala tudi dobrodelni koncert, kamor sem povabila vse glasbene prijatelje, s katerimi sem v preteklosti sodelovala. Zbrana sredstva so prejeli otroci na onkološkem oddelku.

Bi se še kdaj vrnila na festivale?

Ah, ne. Dovolj je bilo. Edino, če bi Slovenija imela kakšen festival, kjer ne bi bilo tekmovanja. Nikoli mi ni bilo preveč všeč, da tekmujemo med sabo. To je smiselno po mojem prepričanju le v športu. Glasba pa je vendarle stvar okusa. Večkrat sem bila članica strokovnih komisij, pa moram reči, da je to res zelo nehvaležno delo, saj ocenjuješ po svojem občutku, vsak posameznik pa ima svojega.

V svoji glasbeni karieri si veliko sodelovala z drugimi avtorji, izdala pa si tudi veliko avtorskih pesmi. Kako so se te pesmi razlikovale med seboj, kako so jih ljudje sprejeli?

Svojo prvo avtorsko pesem Tisto noč sem napisala pri šestnajstih letih. Takrat sem si besedilo enostavno izmislila, nisem izhajala iz sebe. Mnogo avtorjev je pisalo zame, tako besedila kot tudi glasbo. Nisem se preveč vpletala v vsebino. Sčasoma pa sem spoznala, da bi rada tudi sama kaj povedala. Začela sem pisati o svojih občutkih, o sebi. Pesmi so ljudje različno sprejeli, kar je razumljivo, a zdi se mi prav, da glasbenik ostane zvest samemu sebi in ne piše skladb izključno za to, da sam sebe spopularizira. No, razen če je to edini cilj, pri meni pač ni bilo tako.

V svoji glasbeni karieri si posnela veliko duetov. Enega bomo slišali tudi na koncertu v Šoštanju!

Res je, imela sem čast sodelovati z mnogimi glasbeniki, z Otom Pestnerjem, z Ivanom Hudnikom, z Damjano Golavšek, s Slavkom Ivančičem, s skupino Hiša, s Simono Vodopivec, s Sanjo Mlinar, s Srečkom Sedarjem (pevec Štirih kovačev), z Zlatimi muzikanti, z ansamblom Igor in zlati zvoki, z ansamblom Golte, z oktetom Žetev, z Milanom Pečovnikom – Pidjijem, z godbo Zarja in še kdo bi se našel. V Šoštanju pa bova z Ivanom zapela Imejmo se radi.

Na dan koncerta praznuješ svoj godovni dan. Prav tako obeležuješ letos 30 let samostojne glasbene poti. Mar se ti ne zdi, da se je vse ujelo v čas, ljudi in prostor?

Vse je tako, kot mora biti in vedno je tako v življenju. Na moj god me ponavadi spomni mami, saj sama večkrat pozabim. A letošnjega zagotovo ne bom, saj res komaj čakam, da se vidimo, da skupaj zapojemo in proslavimo obletnico Šoštanja, pa tudi mojo tridesetko. Držimo samo pesti, da nam bo vreme naklonjeno in da nas z raznimi ukrepi ne omejijo. Sem večna optimistka!

Na enem izmed najinih srečanj si mi rekla, da v življenju ničesar več ne pričakuješ. Kaj te je pripeljalo do tega spoznanja?

Življenje samo. Seveda imamo ljudje takšne in drugačne želje, pričakovanja, ki pa nas večkrat razočarajo, če se ne uresničijo. Zato sem se naučila nič pričakovati in biti hkrati presenečena, ko se mi zgodi kaj lepega. Včasih si sami zapletamo življenje, ravno zaradi prevelikih pričakovanj. Saj tudi pravijo, da v življenju ne dobimo tistega, kar želimo, temveč to, kar smo. Bo držalo.

Koncert pripravljaš v sodelovanju s Kulturno-umetniškim društvom Ravne pri Šoštanju. Nenazadnje so te tudi oni povabili. Z nekaterimi člani društva boš tudi zapela. Kako vidiš vse te mlade umetnike, ki se podajajo na svojo glasbeno pot?

Najprej bi se rada iz srca zahvalila KUD Ravne za povabilo, še posebej tebi, Marko, ker se res trudiš in profesionalno držiš vajeti v svojih rokah. Lepo je sodelovati s takšnim organizatorjem, veselim pa se vseh gostov, ki bodo prisotni. Z bivšo učenko Laro Krneža bova skupaj zapeli, s svojim lepim glasom nas bo pobožal Denis Trap, zapeli bodo ženska vokalna skupina Planike ter moški pevski zbor. Najbolj mi je pri mladih glasbenikih všeč to, da so se pripravljeni učiti, nadgrajevati, da ne mislijo, da je samo talent dovolj. Seveda želim vsakemu lepo glasbeno pot, na kateri se bo dogajalo marsikaj. So vzponi in so padci. Če si glasbenik s srcem in dušo, potem te nič ne spravi iz tira. Samo sebi je treba zaupati, slediti in vztrajati.

Za konec – živimo v nepredvidljivih časih. Lahko bi zamahnili z roko in rekli, da ni pravi čas. Pa vendar, s KUD Ravne te je povezala glasba in glasbe se ne da nadomestiti. Kaj bi želela sporočiti vsem, ki bodo prišli na tvoj koncert?

Še v tako težkih časih je bila glasba prisotna in vedno bo. Nič ne bomo zamahovali z roko, živeti je treba za tu in zdaj. Zato vabljeni 18. septembra 2021 v Šoštanj, kjer bo prisotna lepa energija, okrašena z ustnimi kotički, obrnjenimi navzgor. (smeh)

Back to top button
X