INTERVJU

Glasba spremeni življenje v barve, pravijo dekleta iz skupine Concordia

Optimizem, radovednost in veselje prav otroško utripajo v glasbeni skupini, ki sliši na ime Concordia. Sedem deklet svoj hobi dojema kot privilegij. Zdi se, kot da so priklopljena na neznan ustvarjalni vir, ki jih je že kot majhne primorske deklice s čudovitim glasom poslal v svet. Tisto, kar čutijo, izlijejo med note in rime, kot je. Brez filtra.

Mislim, da imamo Slovenci preslabo mnenje o naših predstavnikih na Pesmi Evrovizije. Kultura nas je zaznamovala, jasno. Imamo svoje posebnosti, pomanjkljivosti, a tudi fenomenalno dobre izvajalce in skladbe.

Patricija Bizjak

Concordia je primorska glasbena zasedba, ki se lahko pohvali z večletno prisotnostjo na slovenski glasbeni sceni.

Skupino sedmih članic tako sestavljajo: Anita Klanjšček in Sara Valentinčič kot sopranistki; Anja Žbogar, Patricija Bizjak in Tjaša Breščak kot mezzosopranistke ter Lucija Žbogar in Urša Blažič kot altistki. 

Anja, Tjaša, Sara, Patricija, Urša, Lucija, Anita (z leve proti desni).Foto: Anita Klanjšček

Draga Patricija, lepo pozdravljena. Kako se je vse skupaj pravzaprav začelo?
Živijo, Rok. Oh, vse skupaj se je pravzaprav začelo že v zgodnjem otroštvu. Kot majhne deklice smo hodile k verouku, tam smo tudi obiskovale oratorij. Obenem smo ustanovile otroški zbor, tako smo lahko nastopale na manjših dogodkih. Med drugim smo bile glasbeno aktivne pri mašah, prepevale smo predvsem cerkvene komade. No, in to je trajalo do pubertete. Nato pa so se naše poti razšle kar za nekaj časa. Čez par let pa je naša dobra prijateljica potrebovala organista, ki bi vodil cerkvene pevce na njeni poroki. To vlogo bi namenila Sari, ki pa ji ta ideja ni bila preveč všeč. Zato ji je Sara predlagala, da bi poskušala zbrati stare kolegice za ta svečan dogodek. In uspelo ji je. Nastop smo popestrile še z glasbenim vložkom kitare, odzivi občinstva pa so bili super. In tako se je pričela naša glasbena pot. Ljudje so nas začeli najemati za razne dogodke, kot so krsti, birme, obhajila in poroke. Počasi smo postajale lokalno prepoznavne, ljudje so nas z veseljem poslušali. Naši koncerti so privabili tudi že približno dvesto ljudi, ki prihajajo po večini iz iste regije. Zato smo se tudi uradno združile v sedemčlansko glasbeno skupino, poimenovale smo jo Concordia. Iz zgodovine vemo, da je to bila rimska boginja harmonije. Od takrat smo se preizkusile tudi na raznih dobrodelnih dogodkih, na rojstnodnevnih zabavah, na obletnicah poroke in še kaj bi se lahko našlo. V zadnjem času se kar spretno prilagajamo povpraševanju na trgu, kar je sploh v tem času nuja. Tako tudi naš repertoar zajema širok spekter glasbenih zvrsti, pojemo pa izključno v slovenskem jeziku. In zdi se nam, da nas občinstvo zaradi tega še bolj ceni. Smo pa prevedle kar eno lepo število tujih uspešnic v slovenščino, med drugim komada Perfect in U bijelom.

Ali glasbo lahko prepoznamo kot nasilje? Na primer psihično.
Da. Že v zgodnjem otroštvu nam starši vrtijo komade, ki nam mogoče sploh niso všeč. Ki nam govorijo tako imenovane vsesplošne resnice, s katerimi se ne strinjamo. Pa jih vseeno na nek način moramo poslušati. Tukaj so problem tudi radijske postaje, ki vrtijo premalo družbeno kritične komade. Premalo je raznovrstne glasbe. Lahko ne veš, da je to psihično nasilje? Mogoče, ampak nevednost je največkrat le izgovor. Kje je meja med psihičnim nasiljem in udobjem? Na to vprašanje pa nimam odgovora. Ne poznam ženske, ki se ob poslušanju komada Amar pelos dois ne bi raznežila, in ne poznam moškega, ki bi si želel videti trpljenje, o katerem pripoveduje komad 1944. Pa se to vseeno dogaja. Seveda je vse to zelo odvisno od posameznika, ki glasbo posluša. Jaz se zelo rada ukvarjam s pomenom, s sporočilom nekega glasbenega teksta. Zame je glasba kot življenjski sopotnik. Ostalim ljudem pa je pomembno to, ali gre neka melodija hitro v uho. Vsaj večini ljudem. Na srečo živimo na območju, kjer je dovoljena načeloma čisto vsa glasba. Ni cenzure. In dandanes imamo po večini vsi možnost in pravico izbrati, kaj in koga bomo poslušali. Kar je po eni strani velik privilegij, ki se ga pa na žalost premalo zavedamo.

Dekleta pojejo izključno v slovenskem jeziku.Foto: Anita Klanjšček

Človek neha biti filister, če postane glasbenik, praviš. Kaj se je v zadnjem obdobju v tvojem življenju bistveno spremenilo?
Smo v svetu enakih možnosti, vsaj na videz. A bolj kot ga spoznavam od znotraj, bolj opažam, da je to svet enakih možnosti le za določene ljudi. Za filistre. Družbeno kritični, empatični, vedoželjni ljudje pa so še vedno nemalokrat potisnjeni na rob. No, stvari se spreminjajo, tudi na Pesmi Evrovizije je temu tako. Samo poglej zadnje zmagovalne komade, nenazadnje komad Toy. Ko je nastajala Concordia, smo bile punce prepričane, da nas naša glasba ne more omejevati, ovirati. A vedno pogosteje se nam dozdeva, da bi bila kakšna stvar lažja ali bolj samoumevna, če bi prepevale pop štance z lahkotnim besedilom. Je pa res, da smo predstavnice generacije, ki vsakodnevno spreminja vzorce obnašanja. Vse se spreminja in s tem se tudi vsi mi spreminjamo. Kar je tudi prav. Glasba resnično spremeni naše življenje v barve. Včasih v sivo, drugič v rumeno. Včasih se zgodi, da pride katera od deklet na vaje vsa žalostna, skoraj depresivna. Pa se njeno razpoloženje v hipu spremeni, mogoče zaradi glasbe ali zaradi druženja. Pomembno je predvsem to, kako glasbo doživljamo iz dneva v dan. Obenem pa tudi to, kaj sama glasba prebudi v nas samih. Je to morda ljubezen? Kdo ve. Sprememba se pojavi, ko je glasbenik pomirjen s sabo. Ko si iskreno lahko reče, da je naredil vse, da je najboljši možen človek.

Glasba je tudi zdravilo. Kaj naj posluša človek, ki se želi vsestransko okrepiti?
Glasba pomembno vpliva na ljudi, na družbo. Če gledam s svoje perspektive, se mi zdi pomembno, da poslušamo to, kar nam je pač všeč. Lahko je to folk, jazz, punk, rock ali soul. Vedno sem se skušala izogniti metalu, ker mi ta enostavno ni bil nikoli preveč všeč. Me je pa vedno pomirila klasična glasba, tudi pop obožujem. Zadnje čase me bega predvsem, da si marsikdo ne more privoščiti vstopnice za kak koncert. In mogoče bom že jutri v tej skupini tudi sama. Grozno. A če so nekateri ljudje, predvsem otroci, zaradi koncerta in nastopajočih res ves mesec srečni, potem pa kar. Potem ni noben evro odveč. Ko smo še študirale v Ljubljani, smo seveda hodile na vse študentske žure, kjer pa se je predvajala popularna glasba tistega časa. Ko pa dandanes odidemo na koncert, gledamo predvsem na kvaliteto izvajalcev, komadov, ozvočenja. Verjamem, da lahko za vse kolegice trdim, da v glasbi ne iščemo erotičnih plesov, drznih oblek, lepih obrazov. Iščemo predvsem čustva, pozitivna čustva.

Punce so mnenja, da je slovenska glasba v odlični kondiciji.Foto: Anita Klanjšček

Je slovenska glasba, katere aktivni del je tudi Concordia, kvalitetna?
Absolutno, slovenska glasba je v odlični kondiciji. Kvalitetne vokalne skupine v Sloveniji pa vsekakor prispevajo k temu. Nekateri dosegajo izjemnost v glasbi vsakodnevno. Vključevanje čustvenih in kvalitetnih zakonitosti v vsakdanjo glasbo si večinoma izbirajo glasbeniki, ki temeljijo na preprostosti. Na tem področju so definitivno zelo uspešni Kvatropirci, skupina MJAV, Nina Pušlar, Perpetuum Jazzile. Zadnji festivalski komad Kvatropircev, Veter je vel, zelo elegantno prikaže, kaj je kvaliteta. Ko poslušam kak komad, samo poskušam razgaljati dejstva o avtentičnem, naravnem glasbeniku in vseh pozitivnih učinkih njegovega glasbenega dela. Moji kriteriji temeljijo na znanju nekega glasbenika, na zanimivih in razgibanih glasovih, na kvalitetnem besedilu komada. Nimam rada monotone glasbe in je nikoli ne bom imela. Obenem imam rada, da mi je nek komad tudi v izziv. V glasbi si je potrebno nenehno odpirati nove možnosti, v to je treba vlagati čas in energijo. Rezultat tega pa je tudi kvaliteta. Prav zato se dekleta iz skupine nenehno učimo in popravljamo in ostajamo vedoželjna.

Je vokalno-instrumentalna glasba v Sloveniji še vedno alternativa? Imamo Slovenci še vedno navado, da na koncertu mirno sedimo? Nekoč si omenila, da smo, ko se odpravimo na koncert, prav resni.
Hja, to so res pompozni stavki. Res je, a ne bi rada, da me narobe razumeš. Ko rečem, da je svet vokalno-instrumentalne glasbe resen, surov, se to nanaša predvsem na samo glasbo. Ker je ta glasba v srcu resna. Vsak vikend, ko gremo na oder, imamo dekleta pred občinstvom nekaj treme. V glasbi ni mask, ščita. Ničesar. Smo, kar smo. Občinstvu dajemo naša srca na krožniku. Lepo je videti, da nas publika posluša in ne samo gleda. In super, ko nas taista publika pohvali. Takrat začutiš, da je bila tvoja glasba resnično slišana, razumljena. To je nekaj najlepšega, kar lahko glasbenik doživi. Glasba ni nekaj otipljivega, koncert pa je lahko tudi duhovna izkušnja. In ravno to duhovno izkušnjo vsak narod, vsaka kultura doživlja drugače. Slovenski narod je itak že tako ali tako bolj zadržane narave. In ko se klasika sreča s Slovencem, nastane, kar nastane. Res je, da ljudje na naših koncertih več ali manj sedijo. Ampak, veš, tako je prav. To je nekaj, kar nosi Slovenec v sebi. Klic, ki je glasnejši od česar koli drugega na svetu. In temu se reče kultura.

Dekleta se nenehno učijo, popravljajo in ostajajo vedoželjna.Foto: Anita Klanjšček

Od slovenskih udeležencev na Pesmi Evrovizije pot uspeva le redkim. Spremljaš njihovo delo in kaj misliš o njih?
Prihajam iz družine, ki podpira slovensko glasbo in slovenske glasbene festivale. Doma smo vedno poslušali tudi Pesem Evrovizije, čeprav nismo bili nikoli veliki oboževalci tega šova. Živimo v obdobju, ko nam je vsem jasno, da se na tem dogodku ne išče samo kvalitete. Slovenci smo zaradi tega že večkrat dobili po prstih. Mislim, da smo morda zaradi majhnosti celo še bolj kvalitetni kot drugi narodi, hkrati pa premajhni, premalo pomembni. V smislu politike. Mislim, da imamo Slovenci preslabo mnenje o naših predstavnikih na Pesmi Evrovizije. Kultura nas je zaznamovala, jasno. Imamo svoje posebnosti, pomanjkljivosti, a tudi fenomenalno dobre izvajalce in skladbe. Od nekdaj sem zaljubljena v kvalitetne glasove. Spomnim se obeh nastopov Darje Švajger. Ali pa Reginin komad Dan najlepših sanj. Potem so tukaj še Tanja Ribič, Nuša Derenda, Sestre, Omar Naber, Tinkara Kovač, Lea Sirk, Gašper in Zala. Naši Sari je bila zelo všeč skladba Ansambla Roka Žlindre in Kalamarov. Mimoidoči nas redno sprašujejo glede nastopa na Pesmi Evrovizije. Zdi se mi, da si tega ne želimo. No, vsaj zaenkrat.

Vam je kot skupini teže odpeti komade, pri katerih črpate iz konkretnih osebnih doživljajev, ali takšne, v katerih morate prikazati kaj, kar vam je tuje?
Vedno smo se skušale izogniti prepevanju komadov s tekstom, s katerim se nismo poistovetile, ker še vedno ne moremo zapopasti njegove brezbrižnosti. Verjamem, da vsak komad v vsaki izmed nas prebudi določeno mero čustvovanja, razmišljanja. Rade se prelevimo v lik, o katerem pojemo. Če to realno čustvo povzroči kako solzico, toliko bolje. Pred nekaj časa se je naša Sara poročila in ostale punce smo ji nekaj zapele na njeni prelepi poroki. Priznam, da sem med samim izvajanjem neke pesmi potočila kar nekaj solz sreče. Enostavno je v meni mešanica sreče, glasbe, poročnega momenta in poznanega okolja vzbudila zelo prijetno čustvo. Zato bi dejala, da je vsekakor lažje odpeti komad, ki ti nekaj pomeni. Ki ga povezuješ z neko stvarjo. V katerem se prepoznaš. Se pa zgodi, da moramo odpeti tudi take komade, v katerih moramo prikazati kaj, kar nam je tuje. Vendar je to del našega hobija, našega konjička. Takrat si vzamemo pravico do majhne spremembe ali melodije ali aranžmaja, da oblikujemo komad v nekaj, kar nam je bližje. In potem postanemo obsedene s taistim komadom. In ravno ta glasbena veličina sije na odru z dvojno močjo.

Punce si življenja brez glasbe ne znajo več predstavljati.Foto: Anita Klanjšček

Dela tvoje skupine niso samo izraz ljubezni do glasbe, ampak je v njih skritega tudi veliko strokovnega znanja. Tega se, si mislim, lahko začetnik ustraši?
Za nas je najpomembnejši zvok, ki ga privabimo iz nas samih, ne pa branje not ali kaj podobnega. Smo perfekcionistke, od skupine vedno zahtevamo največ. Tako je tudi vsaka naša vaja drugačna. Vsakič dobi kompozicija, pa čeprav smo jo morda odigrale že stokrat, popolnoma nov glas. Boljši glas. Pač, gledamo različne dokumentarne oddaje o glasbi, beremo strokovno gradivo, vrtimo si najrazličnejše komade. Kaj pa vem, vedno smo bile tiste osebe, ki si želimo izvleči največ, kar lahko. Ko smo se odločile za nastanek skupine, smo se odločile tudi, da bomo najboljše. Najboljše po naših merilih, kajti samega sebe najteže premagaš. V naši skupini imamo vsa dekleta posluh, vendar neke strokovne izobrazbe pa ne. Tri dekleta pravzaprav nimajo nobene glasbene podlage od prej, ostale štiri pa imamo vsaj glasbeno šolo za nami. Solo petje sem zaključila pa samo jaz, na kar sem še posebej ponosna. Odraščanje z glasbo je bilo najlepše obdobje mojega življenja, glasba me še dandanes obdaja z veliko optimizma in ljubezni. Naučila me je, da je verjeti vase in v to, kar počnem, nekaj najbolj naravnega. V skupini smo vsa dekleta dodobra spoznala glasbo, jaz tudi kitaro, prvo občinstvo, ki je skupini dalo krila. Concordia nam je dala močne temelje.

So na vidiku kakšne bistvene novosti?
Seveda. Rada rečem, da je Concordia trenutno v obdobju, v katerem si vsa dekleta želimo nadgradnje. Obenem si želimo, da bi nas širša publika spoznala. Nič ni lepšega, kot vsak dan stopiti pred poslušalce in začutiti njihov utrip srca ter ga prenesti v glasbo. Življenja brez glasbe si sploh ne znamo več predstavljati. Trenutno imamo v predalu kar nekaj domačih in svetovnih uspešnic, ki smo jih punce prevedle v slovenski jezik. Želimo jih izdati tudi v elektronski obliki, da nas bodo ljudje lažje poslušali tudi doma. Sicer pa večino časa posvečamo nastopom, ki jih trenutno ne primanjkuje. Dolgo smo ljudje živeli v strahu, kaj bo povzročila ta pandemija. Mislim, da ta čas odhaja. Želimo si biti sproščene in svobodne, človeške. V tem je, če mene vprašaš, moje edino vodilo. Nič posebnega. Smo glasbenice, pevke in enosmerna komunikacija za nas preprosto ni dovolj. Ko na odru delimo glasbo, se dogajajo čudeži.

In naj se čudeži dogajajo še naprej. Srečno.
Hvala tebi, Rok. Pa srečno.

Aktualno dogajanje lahko spremljate še na našem družbenem omrežju TWITTER in FACEBOOK.

Sorodne novice

24.11.2020

Čas se je ustavil, pred nami so nove dimenzije in nova obzorja

24.11.2020

V nakupovalnem središču Aleja bo zasvetilo več kot 300.000 lučk

22.11.2020

Maruša Zmrzlak je videozgodbo za Bife postavila v gledališki prostor

20.11.2020

Kaj v posebni zgodbi Sto idej sporočata Zala in Gašper?

19.11.2020

Klemen Slakonja odvrgel masko; predstavlja se v vlogi samega sebe

Facebook

Twitter