Leto 2023 si bo še kako zapomnil Daniel Popović, ki je 23. aprila slavil 40. obletnico od nepozabnega evrovizijskega nastopa v Nemčiji, kjer je s pesmijo Đuli osvojil 4. mesto. Dovolj razlogov, da smo se tik pred koncem leta pogovarjali z izjemnim glasbnikom, ki se je dotaknil tudi nesojene skladbe Ma daj obuci levisice (1991), ki zaradi mahinacij evrovizijskih žirij ni postala evrovizijska pesem.
Skoraj padel z ESC odra
Od vašega evrovizijskega nastopa je letos minilo 40 let. Kako se danes spominjate dogodkov v nemškem Münchnu?
Teh 40 let se zdineverjetno, pol stoletja moje poklicne kariere pa je še bolj neverjetno. Šlo je z roko v roki. Česa se spomnim? Spomnim se, da sem skoraj padel z odra, ki je bil visok štiri metre. Ko sem šel na oder, sem se nekako z jakno zapletel ob klavir, ki so ga takrat prinesli ven … Poleg tega se spomnim, da sem stal kar pri miru, saj se brez kitare v rokah nisem počutil popolnega.
Kako pa se še pred tem spomnite Jugovizije, kjer ste prepričali z Đuli?
V Novem Sadu sam bil za mnoge ‘avtsajder’ do prve vaje. Po prvih taktih Đuli se je vse spremenilo. Takratna največja zvezda Lepa Brena se je s celotno ekipo vrnila v dvorano poslušat moj nastop. Veliki Kornelije Bata Kovač, ki j eustvarjal kot komponist, pianist in aranžer, je pristopil k meni in rekel: “Mali, zmagal boš!” … Njegovi hčerki sta ves dan peli in plesali na mojo pesem … in na koncu sem res zmagal.
Ste pričakovali takšen uspeh pesmi, ki jo praktično skoraj da vsi prepevamo še danes?
Nisem pričakoval takšnega uspeha, saj so me v Evropo poslali z velikim nezaupanja in precej grdimi komentarji. Vendar je v Evropi že po prvih taktih nastal kaos. Dobesedno povsod kamor koli smo šli, je igrala Đuli. Najprej smo mislili, da gre za skrito kamero. (smeh) Šele kasneje smo ugotovili, kako priljubljena je bila pesem. Takoj se je uvrstila na top liste glasbenih revij v Nemčiji, na Nizozemskem, v Franciji, Belgiji, na Švedskem. Moje ime je bilo na teh seznamih skupaj s številnimi umetniki, kot so Nena, Shakin Stevens, Kajagoogoo, Eurythmics, Culture Club, David Bowie, Michael Jackson, Spandau Ballet ter mnogimi drugmi. Poleg tega pa je bila Đuli na seznamu 30 najbolj prodajanih singlov. Nekaj tednov celo nad China girl (singel David Bowieja).
Številne priredbe
Đuli je doživela premnogo priredb. Imate morda podatek, koliko jih je bilo ter kolikokrat ste pesem vi zaigrali v vseh teh 40-ih letih?
Preprost izračun bi bil … 40 let krat 365 dni, če bi jo pel enkrat na dan, bi bilo to 14.600-krat. (smeh)
Pesem vam je prinesla tudi prepoznavnost, rekordne prodaje albumov … Kaj takega si težko predstavljamo danes, kajne?
Ja, res je. In ko že govorimo o rekordih moram omeniti, da je bil takrat dosežen uspeh, ki je veliko večji in pomembnejši, saj ni bilo ne interneta ne socialnih omrežjih. Vsak niti pesmi ni mogel posneti. Glasbeni uredniki so sedeli v založbah in skrbno spremljali dogajanje na odru ter iskali nove talente. Tako so me leta 1982 odkrili in pojavil sem se kot novo upanje v zelo gledani oddaji, kamor je Đorđe Novković pripeljal svoje sodelavce. Takrat sem zapel nekaj pesmi, naslovnico in eno mojo. Album Bio sam naivan je bil posnet leta 1982, po Münchnu pa je pesem Đuli uvrščena kot A1. Povpraševanje po ploščah in kasetah je bilo tako veliko, da je moral Jugoton začasno prekiniti produkcijo vseh drugih projektov. Zanimivo, da je bil takrat na čakanju tudi album mojega dragega kolega Zdravka Čolića, Glavo luda. Album je podrl vse rekorde na območju nekdanje domovine, prodaja je dosegla 1.200.000 izvodov. V Nemčiji je bil singel prodan v pol milijona izvodov. In še bi lahko našteval …
Ob vsem tem ne moremo mimo skladbe Ma daj obuci levisice (1991), ki pa zaradi mahinacij jugoslovanskih žirij ni dosegla evrovizijskega odra. Tudi ta skladba je uspešna še danes?
Res je, da so mi leta 1991 na zadnjem jugoslovanskem tekmovanju za Pesem Evrovizije zmago dobesedno ukradli. Se pravi, da je bila direktiva, da mi zadnji član zadnje žirije ne sme dati točke. To je kasneje javno povedal Rade Keković, ki je bil zadnji član žirije. Povedal je, da ga je sram svojega glasu. A glede tega ni mogel storiti ničesar. Če bi šel takrat v Rim, sem prepričan, da bi zmagal. Verjetno se sprašujete, kako sem tako prepričan?! Najprej smo imeli uspešnico, poleg tepa pa še impresiven odrski nastop. Še danes je ta uspešnost na svetovni ravni. Dekle, ki je plesala z menoj na odru, je bila po zaslugi tega sprejeta v plesno skupino Tine Turner.
Priznanje 40 let kasneje
Precej uspešna pa je bila tudi nedavna podelitev, na kateri ste prejeli multi platinasto ploščo. Ste pričakovali takšno priznanje?
Na to priznanje sam izjemno ponosen, saj ga podeljuje Hrvaška diskografska zveza. Zaslužil sem si ga, ker sem v diskografiji prisoten že 40 let. Čeprav sem prvi singel posnel leta 1976 s skupino Entuziasti. Številka 40 let se nanaša name kot na samostojnega izvajalca.
Preden končava ne moremo mimo vaše obletnice kariere. Če se ne motim je tu že 50 let odkar nastopate?
Pol stoletja moje poklicne kariere je minilo, kot bi mignil. Pravijo, da ko človek doživi klinično smrt, mu v trenutku odteče vse življenje pred očmi. Tega pol stoletja je minilo tako hitro, da imam včasih točno tak občutek, ko zaprem oči. Zdaj sem glasbeno in življenjsko zrel avtor.
In za piko na i pa menda načrtujete povsem nov album …
Ta album je na nek način vrnitev na moje začetke, kot sem ustvarjal kot baladni pevec oziroma šansonjer. Pesmi so posebne, iskrene in vsaka nosi del mene. So zgodbe mojega življenja. Upam, da boste uživali.
